Dobra risanka za otroke mora vsebovati vrsto elementov, da ustreza merilom dobre risanke. Na primer: biti mora ravno prav poučna in ravno prav smešna. Glavni junak mora otrokom zlesti pod kožo in jim omogočati, da z njim izživijo svoje skrite želje in strahove. Majhnim otrokom mora biti razumljiva, to pa pomeni da je čisto preprosta, da govori o tem, kar poznajo: o domu, prijateljih, vrtcu, počitnicah. O preprostih rečeh, ki vznemirjajo otroški vsakdan.

Ustvarjalci takšnih risank so zame resnični mojstri. Pustiti nekje daleč za sabo svoj odrasli pogled na svet, poslati svoj ego na počitnice in se brezpogojno približati otrokovemu doživljanju sveta … ne, to res ni mala reč. Na zadnjem festivalu animiranega filma Animateka sem na otroškem programu Slon imela čudovito priložnost opazovati oboje: otroke, ki so gledali skrbno izbrane animirane filme in njihove ustvarjalce, ki so v dvorano vedno prišli zadržani in polni skrbi. Odkrito so mi priznali: odziv otrok je najpomembnejša kritika njihovega dela. Kakšno olajšanje so prinesli glasni otroški komentarji, pa smeh naravnost iz srca. Takrat se je vse povezalo med sabo: otroci so našli svoje risanke, ustvarjalci so našli pot do otrok, jaz pa sem spet izvedela nekaj več o obojih.

Moje pisanje ni spodbuda za gledanje risank. Je želja po izbiranju kakovostnih risank za otroke. Po tem, da bi odrasli razmišljali, kaj risanke so, kaj pomenijo otrokom, kako in zakaj jih otroci tako radi gledajo. Da bi jih znali in zmogli ustrezno vplesti v svoj vsakdan z otrokom. Kako? To me je zadnjič vprašal tudi oče najinega še nerojenega otroka. Sestavljam odgovor. Potem ga bom preizkušala in vam sporočila.