Vendar, otroci se hočejo učiti in hočejo sodelovati, trdita avtorja Helle Jensen in Jesper Juul, mednarodno priznan družinski psihoterapevt in avtor uspešnic Družinske vrednote, To sem jaz! Kdo si pa ti? in tudi pri nas zelo odmevne knjige Kompetentni otrok, t.i. 'biblije vzgoje'.

Tudi knjiga Od poslušnosti do odgovornosti temelji na izkušnjah 20-letnega pedagoškega, psihološkega in psihoterapevtskega dela z medosebnimi odnosi v družinah, pedagoških in terapevtskih ustanovah, pri zasebnih in javnih naročnikih.

Kaj pomeni spoštovanje otrokove osebne integritete in individualnosti, ki predstavlja temelj sodobne uspešne vzgoje?

V prvi vrsti imamo v mislih otrokovo neokrnjenost, nedotaknjenost in njegovo pravico do razvoja v celovito osebnost. Namreč otrok, »ki odrašča v razmerah, kjer odrasli zavestno skrbijo za njegovo integriteto in spoštujejo njegove poskuse oddaljevanja in opredeljevanja, ima optimalno podlago, da razvije zdravo samospoštovanje.« Vzgajanje in izobraževanje sta torej lahko uspešna le, če otroka spoštujemo. To pomeni, da odrasli v vsakokratnem odnosu prevzame svoj del odgovornosti in da je zmožen vzpostaviti enakovreden dialog in odnos z otrokom.

Pozor! Neposlušnost, ki jo kaže otrok, je pogosto njegov prvi korak na poti k integriteti in notranji odgovornosti.

Tudi iskrena starševska skrb in ljubezen lahko postavljata ovire pri razvoju otrokovega samospoštovanja. To se lahko pokaže takrat, ko starši otroku ne dovolijo, da bi se učil na podlagi svojih izkušenj, ampak mu vedno ponujajo svoje.

V knjigi najdete številne različne primere iz prakse, ki vam odkrivajo paleto odnosov med starši, vzgojitelji, učitelji in otroki.

Preberite si primer iz vsakdanjega življenja, ki kljub vsej iskreni in ljubeči skrbi za malčka sčasoma lahko privede do poškodb pri utrjevanju otrokove integritete, samospoštovanja in samozavesti!

Otrok zavrne ponudbo hrane. Izrazi nelagodje, da materi jasen znak, kakšen je trenutno njegov odnos do nje in hrane, oziroma kdo je v tem trenutku. Njegovo vedenje ima vse, da bi lahko njegov prispevek k odnosu označili za kakovosten. Otrokovo vedenje je:
- osebno: tako se zdaj počutim,
- socialno:  zavzame stališče do tega, kar se dogaja med njim in mamo,
- avtentično: jasno in neposredno in v sozvočju z njegovimi občutki.

Sin po materinem poskusu, da ga nahrani, ponovno odkloni hrano. Mama se odzove s še večjo zaskrbljenostjo in pritiskom. Njenemu doprinosu k odnosu manjkajo vse kvalitete, ki jih ima sin, in ona njegovih odzivov ne jemlje resno ... Njeno celotno izražanje ni socialno, temveč avtoritativno, saj ne poskuša ustvariti skupnosti, ki bi vključevala potrebe in meje obeh, temveč se do resničnosti obnaša tako, kot bi morala biti po njeni volji. Ljubeč in skrben namen se je tako sprevrgel v avtoritaren, neoseben odnos.

Če bi se takšni dogodki ponavljali, bi se otrok sčasoma znašel v temeljnem konfliktu – ukleščen med zaščito svoje osebne integritete ter prilagajanjem materinim potrebam in željam. Otrok bo postopoma začel sodelovati, premočrtno ali inverzno. V prvem primeru se bo odrekel svojim osebnim potrebam in kljub manjšemu teku ustregel mami. V drugem primeru bo sodeloval inverzno: vedno bolj srdito se bo boril za svojo integriteto.

V obeh primerih je otrokovo samospraševanje na preizkušnji. Otrok, ki sodeluje premočrtno, se je naučil, da so materini občutki preprosto pomembnejši od njegovih in tako sčasoma sebe jemati resno. Otrok, ki sodeluje inverzno, vidi vzrok za konflikte z materjo v svoji integriteti. Zato se počuti krivega.

Pomembno! Za prehod iz poslušnosti je posebej pomembna osebna odgovornost!

Koliko posameznik čuti osebno odgovornost in kako do nje pristopa, je predvsem odvisno od tega, koliko je okolica v njegovem otroštvu to osebno odgovornost priznavala in jo spodbujala – zlasti v prvih osmih do desetih letih življenja.

Otroci stari od nič do šest let lahko prevzamejo odgovornost na številnih področjih, naj naštejemo samo nekaj najpomembnejših: lakota, okus, bližina in stik z odraslimi, izbira prijateljev, slog oblačenja, pričeska, glasbeni okus, žepnina. Pozneje sledijo domača naloga, čas za spanje, jutranje vstajanje, verska in politična pripadnost, izobrazba, ljubezenska razmerja, erotika …  

Avtoritarno vlogo staršev, vzgojiteljev in učiteljev naj nadomesti osebna avtoriteta, ki ne temelji na strahu. V ospredju današnje vzgoje so 'mehke' vrednote – bližina, stiki, varstvo in empatija.

Konec 50. let prejšnjega stoletja so začeli v severnoevropskih deželah tiho, a revolucionarno spreminjati svoj pogled na otroka. Če so v pedagoških ustanovah nekoč poudarjali prilagajanje, so se zdaj osredotočili na razvoj. Cilj ni bil več vzgajati poslušnih, dobro prilagojenih otrok, ampak pri vsakem posameznem otroku spodbujati razvoj motorike, jezika, inteligence in ustvarjalnosti, seveda ob upoštevanju individualnih zmožnosti.

Najočitnejša razlika med današnjimi otroki in tistimi izpred petdesetih let je morda v tem, da današnji otroci »brez obotavljanja izražajo svoja mnenja in občutke, sprašujejo, argumentirajo in pričakujejo, da jih bomo vzeli resno«, beremo med drugim. Vendar pri svojem pričakovanju pogosto naletijo na odrasle, ki so negotovi v novi vlogi vzgojitelja in svetovalca ter se trdovratno oklepajo obrambne drže.

Daljnosežna kriza discipline je tema številnih pedagoških razprav, ki se najpogosteje vrtijo okoli vprašanja: Zakaj je težko delati z otroki in z njimi živeti? Če iščemo odgovor samo na to vprašanje in je vsem skupno samo iskanje možnosti, kako bi lahko spremenili vedenje otrok – potem najverjetneje ne bomo prišli nikamor. 

Vzgojitelj, učitelj, oče ali mati, ki podvomi vase, mora ob 'novem značaju' otrok razviti tudi delež lastne odgovornosti, sta prepričana avtorja. V pedagoškem ali vzgojnem procesu morajo najti prostor in obravnavo za vso raznolikost posameznikovih duševnih in eksistencialnih občutij.

Pomembno!
Tudi v družini so otroci danes pogosto preobremenjeni z neprestanim nadzorom odraslih, natančnimi navodili in priporočili. Za uspešno vzgojo je izjemno pomembno tudi razumno ravnovesje med službo ter družinskim in osebnim življenjem staršev. Smo tudi na tem področju odrasli sposobni vzpostaviti z otroki enakovreden dialog?
 
Nasvet za starše! Samo novo razumevanje vzgajanja vodi do dobro razvitega samospoštovanja in osebne odgovornosti otrok. Poudarek je na kakovosti odnosov, ne slepi poslušnosti in disciplini. Izgraditi je potrebno  osebno avtoriteto, ne pa slediti naučenim vzorcem, zatrjujeta avtorja Jesper Juul in Helle Jensen v knjigi Od poslušnosti do odgovornosti, ki tudi pri nas postaja velika uspešnica! Res priporočamo!