Doslednost pri vzgoji

Ko sem prvič postala mama, sem občutila porod kot levitev iz bube v drug organizem. Danes vem, da se je zame in mojega moža proces velike preobrazbe in osebnega zorenja v tistem trenutku pravzaprav šele pričel.

Nisva povsem dobro vedela, kaj vse naju čaka, pripravljena pa sva bila dati vse od sebe, da bova dobra starša, vredna svojih čudovitih otrok.

Že prej sva razmišljala in brala o tem, kako vzgajajo dobri starši. Ugotovila sva, da pravzaprav vsi, tako laiki kot strokovnjaki, menijo, da je za resnično dobre starše potrebna doslednost: dosledni starši – srečni otroci!

Pa preverimo v SSKJ-ju. Doslednost je lastnost/značilnost človeka, ki vedno ravna po določenih načelih. Dosledna vzgoja oz. doslednost v vzgoji pomeni, da imamo principe in načela oziroma trajna etično-moralna izhodišča, iz katerih izpeljujemo posamezne rešitve za različne življenjske – tudi vzgojne – izzive. Z doslednostjo mislimo predvsem to, da se v določeni situaciji vedno odzovemo na enak način, na vzdrževanje reda, discipline, strukture in da vztrajamo pri tistem, kar govorimo, počnemo, mislimo in verjamemo.

Le kdo si v življenju ne želi varnosti, reda, miru, pravičnosti, poštene obravnave?

Če je življenje skupek iger, ki jih igramo, potem doslednost pomeni, da se lahko igramo po jasnih in znanih pravilih. Doslednost je dobra, saj nam omogoča fair play. Igra povsem brez pravil v resnici sploh ni zabavna in če je okoli nas sam kaos, se sploh ne moremo igrati!

Z možem sva si doslednost v vzgoji sprva predstavljala zelo preprosto. Nekako v duhu taščine tašče, petindevetdesetletne prababice Karle, ki pravi, da je za otroka dobro, da gre spat vedno ob isti uri, da so obroki ob uri, da bodo iste stvari vedno »ne-ne« in da kar bomo rekli, bo držalo, ne glede na vse drugo! Nezaželeno vedenje bomo dosledno preganjali, dobro nagrajevali. Če bomo pri tem dosledni, bomo imeli red in mir pri hiši. Otrok bo zaradi naše doslednosti lepo vzgojen, prijazen in srečen, midva pa bova dobra starša (haha!).

Doslednost je torej vredna vsakega napora. Z doslednim sledenjem dnevnim rutinam bomo v otrokovem življenju razpeli mrežo varnosti, ki ga bo obvarovala škodljivih posledic negotovosti in strahu. Z drugimi besedami povedano: red in struktura bosta pomagala otroku pri razvoju osnovnega občutka varnosti in zaupanja vase in v starše ter v življenje na sploh.

Kmalu pa so prišla prva spoznanja, naleteli pa smo tudi na »čeri, ki prežijo v teh vodah«! In sva modrovala. Naj se starša še tako strinjata, da je treba biti v vzgoji dosleden, pravičen, pošten, ..., vsak razume malo po svoje, kaj vrednote sploh so. Poleg tega se zgodi, da četudi se strinjata o vrednotah, v danem trenutku ali določeni situaciji, ni obema vedno enako pomembna ista vrednota! Naj sta mož in žena še tako usodno povezana in še tako rojena drug za drugega, z vstopom tretjega – otroka – se prične naporno primerjanje in usklajevanje vrednostnih sistemov vsakega od njiju, saj jih je treba na vsak način nekako harmonizirati, če naj bi starša pred otrokom nastopala »kot eno«. Če namreč ne bi uspela nastopati »kot eno«, naj bi bilo to po klasičnih pojmovanjih priročnikov precej slabo za doslednost v vzgoji!

Moja? Že samo zato, ker sem v danem trenutku jaz z otrokoma? In kako naj se drugi, ki ga ni poleg, ko prvi postavi neko pravilo, ritual ali rutino, ravna po vsem tem, če pa sploh ne ve za to? Naj čakava drug drugega, da se dogovoriva in uskladiva glede postavljenega pravila ali naj prisotni ukrepa takoj, ko otroci še vedo, za kaj gre?

Kaj pa, če je enemu nadležno nenehno mozgati, kaj je prav in kaj narobe, zato prepušča vse odločitve drugemu, razen seveda takih, ki neposredno tacajo po njegovih interesih? Partnerja mislita, da se strinjata, v resnici pa se eden vse bolj tiho umika. Ko je treba skrbeti za tretjega člana družine, se pogosto enemu zdi, da dela več kot drugi (ali je to celo res) in hoče zato seveda več moči oz. da se otrok ravna po njegovih principih in pravilih.

Nehote in čisto potihoma se tako v imenu doslednosti prikotali v družinske odnose veliko gnilo jajce. Bolj ali manj nasilne bitke za prevlado oz. merjenja moči med družinskimi člani. Vsi jih poznamo, vsi smo jih že videli in doživeli.

Doslednost se marsikomu kaže le kot prikladna krinka za vsiljevanje volje močnejšega oz. za zlorabo moči nad šibkejšim. Ali ni doslednost nekaj, kar pravzaprav le ubija vso igrivost, vso fantazijo, pobira vse vznemirjenje iz življenja ter ga vklepa v nepotrebne toge »strukture«? Kaj sploh še ostane od življenja, če se moramo nenehno držati ustaljenih ritualov in skrbno paziti, da se nam od nikoder ne priplazi nič spontanega in naključnega?

»Red in disciplina ..., nad vhodnimi vrati pa tabla »Arbeit macht Frei«*!« je siknila moja prijateljica, ko sva se pogovarjali o najinih živahnih fantih.

Otroci se vendar rodijo zelo različni! Nekateri so rojeni dobrovoljčki. Daš jim jesti in piti, pustiš jih spati, ko so zaspani, in to je vse, kar potrebujejo za razvoj osnovnega občutka varnosti in zaupanja. Drugi so rojeni nergači. Za njihov občutek osnovne varnosti in zaupanja ni mogoče storiti prav ničesar, četudi jih nosiš po rokah 24 ur na dan. Pa čeprav jih dojiš, kolikor hočejo, kjer hočejo, kadar hočejo in navkljub temu, da še sosede v bloku prisiliš, da nekaj mesecev hodijo po prstih, ko občutljiva bitja blagovolijo vsake toliko časa po nekaj urah joka za deset, petnajst minut zaspati.

Ali res lahko starši s svojo dosledno vzgojo poskrbimo, da bo otrokom dobro in da bodo dozoreli v zadovoljne, celovite osebe, ali jih bomo v resnici oropali premnogih dragocenih spodrsljajev in padcev?

Po letih starševstva in izkušenj z možem meniva, da je veliko tega, kar ljudje verjamejo, da je doslednost, v resnici togost, polna predsodkov in grdih, nesmiselnih bojev za premoč. Le kadar zajemamo iz splošnih človeških vrednot (iz iskrenosti, spoštovanja, skromnosti, odprtosti, dobrote, radodarnosti, odgovornosti, delavnosti, poštenosti, ...), govori iz nas edina doslednost, ki je vredna v vzgoji. Samo s tovrstno doslednostjo nudimo ljubeč red, zaradi katerega se lahko vsi sproščeno igramo.

Otrok naj bi bil nekoč sposoben tako moralne presoje kot tudi doslednosti. Midva, njegova starša, mu s svojim ravnanjem iz dneva v dan kaževa, kaj doslednost je in kako z njo dosežemo zastavljene cilje. V okolju družine bo spoznaval, da ima vsak človek svoje pojmovanje vrednot in svoj način, da se teh vrednot drži. Ne pričakujmo, da bodo otroci imeli popolnoma isto lestvico vrednot kot starši. Zato je dobro, da doživljajo, da se starša ne zlivata vedno v eno mnenje oz. en glas in vidijo, kako je mogoče na prijazen način uskladiti različne poglede in vrednote, pri tem pa ohraniti medsebojno ljubezen in človeško dostojanstvo.

Pravila, strukturiranje dneva z rituali, in red so izredno koristna orodja za sožitje družinskih članov, dozirati pa jih je treba pazljivo – s posluhom za potrebe vsakega otroka in družine posebej. Starši ne moremo na silo spreminjati svojih otrok, potem pa pričakovati, da bomo vsi srečni. Vsakdo lahko spreminja samo samega sebe. Če mi, odrasli, potrebujemo več reda in strukture, morda tudi discipline, spregovorimo odkrito in razmislimo, kako si lahko pomagamo. Ne morejo pa otroci reševati tega našega problema. Starševstvo je obdobje, ko se odrasli bolj ali manj spretno učimo, kako biti čim bolj prilagodljivi in čim bolj pošteni, načelni in – urejeni.

Za resnično srečo nas in otrok stremimo torej k temu, da spravimo v red najprej sami sebe. Splača se!

Lidija Liberšar

* * * * * * *
*(delo osvobaja, napis nad vhodom v koncentracijsko taborišče)

Članek je bil objavljen marca 2009 v reviji Ringarajine iskrice.

Prevzeto s strani www.familylab.si