Domov / VSEBINA / Si že prebral? /
Tina Bončina - Izgorelost
Tina Bončina - Izgorelost
Tina Bončina, doktorica medicine in psihoterapevtka, je na UKC in na Psihiatrični kliniki Ljubljana pridobila izkušnje s kliničnim pristopom k zdravljenju. Pri dr. Milivojeviću je zaključila študij transakcijske analize. Po diplomi je znanje nadgrajevala s spoznavanjem psihodinamske smeri, hipnoze in logosinteze. Je tudi prva slovenska terapevtka logosinteze.
V svoji psihoterapevtski in svetovalni praksi pomaga ljudem, ki se zdravijo zaradi psihičnih in psihosomatskih težav. Na predavanjih doma in v tujini ozavešča o pomenu celostnega pristopa do duševnega in telesnega zdravja.
O knjigi Izgorelost in o tem kako spremeniti življenjske vzorce se je z dr. Tino Bončina za Cicibanovo prilogo Pogled pogovarjala Tina Mlakar Grandošek.
O izgorelosti se zadnje čase precej govori, piše, bere. Tudi k vam se je v zadnjih letih po pomoč zaradi tovrstnih težav zateklo vse več ljudi. Kaj se dogaja?
Izgorelost je beseda, ki se v zadnjem času res pogosto pojavlja, ni pa to nov problem. V zadnjem desetletju opažamo trend naraščanja. Seveda deloma zato, ker se je začelo o tem govoriti in ljudje lažje prepoznajo, kaj se jim dogaja. Svojo vlogo imajo pri tem tudi mediji, ki veliko pišejo, govorijo o izgorelosti. Verjetno gre za kombinacijo res težkih družbenih razmer in medijske popularizacije.
Res pa je, da se vrednote spreminjajo. Živimo v sistemu, kjer je vse bolj je v ospredju dobiček, ne pa rešitve. Ljudje so zato vse bolj obremenjeni, vse bolj nezadovoljni in vse bolj zbolevajo.
Kako to, da smo pregovorno pridni in delavni Slovenci pričeli izgorevati?
Težava se pojavi zaradi konteksta vedno višjih norm in pehanja po dobičku. Zaradi obravnave delavca, kot da je dobrina, kot da je robot in ne več samo človek. Vse to botruje temu, da je priden delavec preobremenjen.
Je pa priden kar malo zoprna beseda z veliko pomenskimi odtenki. Pod pridnostjo razumemo, da je treba biti marljiv, vljuden, spoštljiv, prijazen, natančen, delaven … Kaj vem, kaj še. To je nemogoče doseči. Poleg tega to, da je nekdo »priden«, pomeni, da se obnaša po pričakovanjih drugih.
Zakaj človek, ki je lahko delal leta in desetletja, kar naenkrat ne zmore več? Zakaj izgori?
Spremenil se je način dela. Prej je lahko nekdo delal osem ur in imel zagotovljene določene pravice in ugodnosti, na primer regres, božični dodatek, plačane nadure in podobno. Od njega ni nihče pričakoval, da nosi delo domov, da dela čez vikende, nihče od njega ni pričakoval odgovora v petih minutah. Po službi je lahko pustil delo na delovnem mestu in doma živel v svoji zasebnosti. Zdaj pa ni tako. Zdaj delodajalca zanima zgolj to, ali bo delavec naredil to, kar mora, ne sprašuje se, koliko ur bo za to porabil.
Še nekaj se je zgodilo. Ko je prišlo do recesije, je bilo veliko delovnih mest ukinjenih, norme pa so ostale iste. Ko se je koval dobiček, je bila naslednje leto norma še višja, novih ljudi pa se dolgo ni zaposlovalo. Seveda se ta enačba ne izide. Ne more vse manj ljudi dosegati vedno več in ostati zdrav. To preprosto ne gre.
A pričakovanja vseh udeleženih so velika. Tako delodajalcev kot tudi delavcev, seveda.
Tu ne smemo zanemariti vpliva socialnih omrežij in drugih medijev, ki krepijo trend, da je treba biti nenehno zadovoljen. To je seveda nerealno. Na socialnih omrežjih ljudje morda objavijo kakšno zanič kosilo s sarkastičnimi komentarji, sicer pa gre za same superlative. Krasno sonce, čudovito bel sneg, čudovito morje, narava, koktejli, lepe frizure, zabave … Vse to je reklama. Socialna omrežja so pričela reklamirati življenje, ki ga ne moremo doseči. Prodaja se idealističen standard, ki je lažen. To lahko zbuja občutek, da niste dovolj dobri in da niste dovolj naredili. Od tega lahko zbolite.
V vaši knjigi o izgorelosti zapišete, da je eden od glavnih razlogov za izgorevanje ta, da »zaposleni garajo, se razdajajo, a za to niso cenjeni«.
Če delate vedno več, dobivate vedno več nalog, se vedno bolj trudite in je to samo po sebi umevno, ni nagrajeno ne s pozornostjo, ne s statusom, ne s plačo, ne z nagradami, potem se seveda vprašate zakaj, za koga to počnete. Ta nesmisel je tisti, ki izčrpava. Na nek način živimo od ljubezni in od dela. Radi smo koristni, radi sodelujemo, radi smo videni in slišani. Želimo si biti spoštovani. Če tega ni, je to izkoriščanje. To ni več relacija »ti boš zame nekaj naredil, jaz pa bom tebi plačala«. Če ni pozornosti to bolj pomeni: »Ti si zdaj moj in boš delal po moje.« To pa ni zdravo. V tej komunikaciji nekaj ne štima, zveni skoraj sužnjelastniško.
A kaj ko človek, ki je na poti v izgorelost, tega pogosto ne vidi …
Še več! Človek, ki izgoreva, je ponosen na to, da je multipraktik, da povsod briljira, da naredi več kot ostali. On zmore! A za kakšno ceno? Če bi to primerjali s fizičnimi napori, bi lahko rekli, da tak človek vsak dan leze na Triglav. Recimo, da ima »Projekt Triglav 365« in eno leto vsak dan leze gor. Mogoče bi kakšno leto to še šlo. Ampak, a lahko človek to počne pet let? Mislim, da ne.
Tudi zato je zdravljenje izgorelosti tako dolgotrajno. Potem, ko je človek izgorel, mora še zbrati moč, da spremeni način življenja, spremeniti mora odnos do dela in okolice. Kot da bi od njega zahtevali, da postane drug človek. To se mi zdi precej zahtevno.
To je zato, ker na okrevanje po izgorelosti gledate kot na opravilo. Našteli ste, kaj vse bi oseba »morala« narediti, »popolnoma spremeniti«, kaj vse se »zahteva« … To so težke besede. Med procesom zdravljenja pa gre bolj zato, da oni s sebe luščijo stare plašče slabih situacij in neustreznih taktik. Ti ljudje so v svojem jedru zdravi. Njihova težava je v tem, da so si nabrali preveč pretežke prtljage. Njihov proces spremembe zato vidim bolj kot proces levitve. Spoznajo, da jim stara koža ne ustreza več, spodaj pa je zdrav človek, le da se boji biti v novi koži oziroma tega še ne zna. Ne ve, kako bo, kaj bodo rekli ljudje, če ne bo več tak, da vsem ustreza. Na začetku se morda to sliši kot težko opravilo, v resnici pa gre za pot do svojega originalnega jaza. Je pa po tem procesu vsakdanjik videti drugače, prioritete so drugačne. A postavijo se na bolje. Če je bila na poti v izgorelost glavna beseda »moram« in »ne smem«, je na poti do sebe in do zdravja bolj »hočem«, »želim«, »ne dovolim«. Pot do zdravja je v sprejemanju sebe. Včasih ni treba kaj dosti spreminjati, samo sprejeti.
Kako ravnati, ko izgorelost doleti starše mlajših otrok?
Tu zagovarjam enake pristope kot pri kateri koli drugi bolezni staršev. Tudi če bi kateri od staršev imel zlomljeno nogo ali pa če bi ga doletela kakšna kronična bolezen, bi moral nekaj časa doma počivati. To seveda vpliva na vsakdanjik. Družinski ritem se spremeni. Otrokom je to treba pojasniti in pri tem res svetujem iskrenost. Otroci berejo neverbalna sporočila, besede so še najmanj pomembne. Veliko slabše je, če od sebe dajemo dvojna sporočila, otroke prepričujemo, da smo v redu, v resnici pa nimamo moči niti za igro z njimi. Otrok bo mislil, da on nekaj ne dela prav.
Nekdo, ki je izgorel, lahko otroku čisto preprosto pove, kako se počuti in kaj se mu dogaja. Na primer »glej, delal sem veliko, delal sem preveč, preveč sem se sekiral, zdaj moram več počivati, ni dovolj, da samo spim, moje telo se mora zaceliti, moram se posvetiti sebi, ugotoviti, kako naj delam drugače«.
Otroku smo lahko s tem, ko priznamo napake in mu pokažemo, kako jih popraviti za vzor. Otrok tako spozna, da se stvari dajo spremeniti na bolje. Ali ni to krasno sporočilo?
Ni pa nujno, da bodo družinski člani vse spremembe, ki jih oboleli uvede med svojim zdravljenjem, sprejeli z odprtimi rokami. Morda komu »star sistem« čisto ustreza …
Pri izgorelosti so bližnji del težave. Na nek način pri takšnem delovanju sodelujejo, dovoljujejo ali pa se izognejo kakšnim svojim aktivnostim. To pomeni, da morajo tudi oni prevetriti svoj položaj in prevzeti določene odgovornosti. V družini z dvema otrokoma, na primer, je dobro imeti pred očmi, da otroci vendarle z leti zmorejo vedno več. Tisti na predmetni stopnji ali že prej znajo pomagati pri vzdrževanju doma, lahko že pomagajo čistiti, pospravljati, si pripraviti preprosti obrok.
Del rehabilitacije in rekonvalescence je tudi to, da otroci prevzamejo svoj del opravil. Veliko lahko pomagajo, od njih pa se lahko veliko naučimo. Zgledujmo se po njihovi igrivosti, iskrivosti in radovednosti, s tem lahko tudi mi spet pridobimo svobodo in strast.
Starši si to želimo tudi za svoje otroke. Da bi našli delo in poklic, v katerem bi čutili strast in veselje. Kako naj jim pomagamo na poti do tega?
Na to temo so napisane cele knjige, zato bom poskušala strniti nekaj bistvenih poudarkov. Glavno je otrokom privzgojiti, da so lahko avtentični v odnosih, da so čustveno inteligentni in da imajo frustracijsko toleranco. Poglejmo, kaj to pomeni.
Avtentičen odnos pomeni, da je otrok sprejet in ljubljen tak, kot je. Če je naredil nekaj narobe, se ga ne žali, ne kaznuje se ga premočno, ampak se pogovorimo o posledicah dejanj zanj in za druge. Vprašati se je treba, kaj je botrovalo temu obnašanju. Seveda mora biti jasno, da ga imamo, ne glede na to, kako ga je pobiksal, še vedno radi, kajne? Ni treba delati katastrofe iz tega, da mu je nekaj padlo na tla. Raje rečemo, na primer: »Aha, padlo ti je na tla. Kaj je bilo? Nisi dobro prijel? Se ti je mudilo?«
Druga pomembna stvar je, da otrok zna počakati. Da razume, da se vse ne zgodi takoj, ene stvari pač trajajo. Včasih tudi dalj časa, recimo varčevanje. Včasih je treba varčevati eno leto, da privarčuješ za novo kolo. Drugič je čakanje kratkotrajnejše, ko stojimo v kakšni vrsti. Takrat čakamo in gledamo okoli sebe in ne gremo takoj na telefon. Čakamo na hrano v restavraciji, čakamo na žičnico na smučišču, čakamo v vrsti za vstopnico v živalski vrt ... In ne gremo takoj na telefon! Takrat smo en z drugim, se vidimo in slišimo. Tu se učimo čustvene inteligence. Takrat se začutimo, se pogovarjamo z otrokom. Vprašajmo ga, kako se počuti. Mu je zoprno, ali težko zdrži, je žalosten? Pogovorimo se z otrokom o rečeh, ki ga vznemirjajo. Na primer o tem, ali je žalosten, ker ni bil vabljen na zabavo. Je dobil slabo oceno? Se je skregal s prijateljem? Kaj se mu dogaja? Z njim predebatiramo seveda tudi pozitivne izkušnje, ne samo slabih.
Torej sprejemanje, potrpežljivost, umirjanje in pogovor.
Gre za to, da zna otrok biti miren v trenutku in da obenem razume in sprejme, da stvari včasih niso najboljše. Pa tudi, da starši niso dolžni vedno poskrbeti za zabavo in kratkočasje. Gre za nestrukturiran čas, v katerem otrok najde nekaj, kar ga veseli. Ko to najde, lahko tistega dela več. To mu omogoča, da lahko raziskuje. Lahko pogleda ustrezne vsebine na spletu, gre na razstavo, gre na predavanje.
Naučiti se mora, da je neuspeh del poti. Naj spozna, da če nekaj ni uspelo takoj, to še ne pomeni, da je vsega konec. Skupaj poglejmo, kaj ni bilo v redu, kaj bi se dalo narediti bolje in potem naj poskusi še enkrat. Pot do napredka ne pelje po rutinskih in predvidljivih poteh, pelje pa preko napak in smeri, ki jih nismo načrtovali.
Da bo otrok vse to zmogel, je dobro, da je zdrav. Včasih se v hitenju do uspeha pozabi na tako temeljne reči, kot so zdrava in redna prehrana, dovolj spanja …
Zdravje gradimo in utrjujemo s tem, da dobro spimo, se dovolj gibamo, dobro jemo, da imamo radi sebe in jemo zdravo hrano. Lahko bi rekli, da je to ena osnovna formula. V angleščini to označujejo tudi v s kratico SELF, ki je okrajšava za Sleep (spanje), Exercise (telovadba), Love (ljubezen) in Food (hrana). Če recimo družina živi tako, da gredo predšolski otroci spat ob desetih, vstajajo pa ob sedmih, je to zelo malo spanja za te otroke.
Kar se tiče hrane, je ta v vrtcih večinoma že zelo urejena, v šolah pa še ni tako. Tam je veliko sladke hrane, pijač, predpripravljene hrane. Otroci potem ne spijo dovolj, jedo bistveno premalo zelenjave, zelo malo se gibljejo. Res pa je, da ne gre vse odgovornosti prevaliti na šolo in pedagoške delavce. Ko sem enkrat v šoli vprašala, zakaj nimajo več športnih dni, ko bi šli z otroki na kak bližnji hrib, so mi učitelji odgovorili, da je mnogo otrok v tako slabi kondiciji, da komaj pridejo do avtobusa. Otroci so čisto rdeči in zadihani še pred prvim vzponom, potem pa sledijo še klici in pritožbe staršev, zakaj jih tako matrajo …
So to potem vzroki za (pre)utrujenost in obremenjenost pri otrocih, ki jih lahko nehote spregledamo?
Pa tudi to, da se nimajo radi. To je zato, ker jim starši postavljajo zelo visoke zahteve o tem, kaj vse še morajo narediti, da bodo imeli v življenju dobro odskočno desko. A dobra odskočna deska v življenju je nekdo, ki te ima rad takšnega, kot si, da se lahko imaš potem rad tudi ti. Raziskave pri uspešnih športnikih in glasbenikih so pokazale, da je za mentalno zdravje potreben samo eden, ki vidi v tebi tisto največ, ki iskreno verjame vate. Samo eden. Zelo malo, kajne?
Ampak starši seveda verjamemo v svoje otroke!
Starši so zaljubljeni v potencial svojega otroka, ne pa v realno osebo. Saj je lepo, da vidijo potenciale, a včasih pozabijo, da živijo pa z otrokom, ki je realna oseba in ni v vseh pogledih popoln.
In mora včasih tudi počivati. Tako kot mi vsi. Kako zares počivamo?
Enkrat sem rekla, da bom organizirala tečaj z naslovom Naučimo se dremati. (smeh)
Dokler je vaša prioriteta, da je vse narejeno, počitka ne bo. Ko je vaša prioriteta, da ste vi zadovoljni, bo počitek postal del vsakdanjika. Odmor in počitek sta del poti do uspeha, tudi če ste sicer zelo delovno naravnani. Ampak če samo delamo, produktivnost, učinkovitost in kreativnost padata.
Včasih dam primer z vodo. Če hodite po vodi in ob tem brodite po blatnem dnu, voda postane vedno bolj kalna in na koncu nič več ne vidite. Takoj ko se ustavite in se voda malo umiri, spet vidite, kaj je sploh treba narediti. Če imate polno glavo vsega in vas zaliva panika, je najbolje, da greste takrat spat. To je daleč najbolj učinkovito. Dremajte ali pa čisto izklopite, zrite v daljavo. Sedite na vrtu, poslušajte glasbo, obiščite galerijo in si v miru in tišini oglejte slike ...
Včasih se šele takrat pokaže, kaj je zares pomembno.
Pomembno je, da čutite strast. Da znate biti prisotni. Da znate uživati v malenkostih in ste prijazni do sebe in do drugih. Tu se dobro vrača z dobrim. Pri delu pa je tako, da več kot boste delali, več bo dela.
Zakaj si tako pogosto ne vzamemo časa za res pomembne reči?
Če čakate, da vam ga bo dal nekdo drug, se boste načakali. (smeh)
Če želite oddati svoje mnenje morate biti prijavljeni.
Prijava
