Domov / VSEBINA / Familylabova svetovalnica /
Kam z vsem tem čvekanjem?
29.08.2013
Kam z vsem tem čvekanjem?
Je že tako, da se mi skoraj vsakokrat, ko staršem predlagam, naj se z otroki pogovorijo ali naj jim poskusijo posredovati natančno sporočilo, oglasi precej bralcev. Nekateri menijo, da sem brezupen, otroci pa naj se vedejo tako, kot jim naročijo (oz. morajo delati tako, kot jim ukažejo) odrasli. Tako kot “v dobrih starih časih”. Drugi menijo, da je razpravljanja že tako preveč in da razmišljanje o otroškem vplivu in demokratičnih vrednotah v družini povzroča več težav, kot pa jih rešuje.
Poleg tega zaradi pomanjkanja prostora pogosto napišem le “pomenite se z …”. Ali pa poskusim sam oblikovati sporočilo v imenu odraslih, ki pa seveda ni ne vem kako natančno.
Zato bi rad zdaj izkoristil priložnost in se v zadevo malce bolj poglobil.
Zadnjih trideset let začenjajo starši in drugi odrasli bolj kot kadarkoli prej kazati voljo, da bi se z otroki pogovarjali. Predvsem opažam, da si odrasli prizadevajo v pogovoru z otroki odkriti nove poti, ne le naročati, prepovedovati in popravljati. Do tega, da bi obv
Brbljanje
Odrasli so si začeli prizadevati, da bi govorili “otrokom prijazen” jezik. Govorico, ki vsebuje besede in pojme, ki jih otrok razume, odrasli pa ob tem poskuša zveneti prijazno in prilagodljivo. Tovrstno prilagajanje jezika nedvomno prispeva k otroškemu usvajanju znanja in spretnosti v vrtcu in šoli, vendar otroci zaradi odraslih, ki poskušajo govoriti »po otroško«, nimajo izziva in se ne morejo jezikovno razvijati.
Ko pa gre za reševanje in razpravljanje o težavah v družini, je ta »prijazni« način prilagajanja slab.
Mnogo staršev to ugotavlja vsak dan sproti, čeprav ne na zavestni ravni. Spoznavajo, da jih otroci ne slišijo in da ne upoštevajo njihovih zahtev ali navodil ne glede na to, kolikokrat jih ponovijo.
Pri razpravah o vzgoji se pogosto zgodi, da se starši znajdejo v precepu med tistim, kar razumejo kot “dobro” ali “zlo”, “negativno” ali “pozitivno”, “demokratično” ali avtoritarno”. Pri tem pa spregledajo, da obstaja še čisto drugačna možnost – osebna.
Ti starši počasi izgubijo vse zaupanje v moč jezika in ugotovijo: “To sva jim rekla že tisočkrat!” Razlog za obupavanje nad vrednostjo svoje govorice je v tem, da želijo biti »dobri«. Zato na začetku govorijo prilagodljivo in “pedagoško”, toda njihov glas in melodija postajata z vsako ponovitvijo bolj in bolj razdražena in nasilna. Nekaj podobnega se dogaja tudi v ljubezenskih razmerjih med odraslimi. Če človek ves čas ponavlja eno in isto, pa nič ne doseže, gre skoraj vedno za to, da se izraža neustrezno. Vsebina je lahko pravilna in tudi razumna, sporočilo pa kljub temu nima pravega učinka.
Kramljanje
Ko hočemo biti “dobri,” to seveda počnemo z najboljšimi nameni. Vendar gre predvsem za znamenje, da se odrasli trudijo poiskati pravo strategijo in da verjetno tudi želijo imeti družino, kjer se člani med seboj pogovarjajo “lepo” (in ne “grdo”). Težava je v tem, da je »lepota« prazna. Na nikogar ne napravi vtisa, tudi na otroke ne, kajti ti se trudijo, da bi jih videli, slišali in jemali resno. Lepota govorice je pomembna pri človekovem družbenem udejstvovanju, v trgovini, na letalu, pri klepetu v kavarni – za zasebni in osebni svet pa je popolnoma neprikladna. Alternativa “lepemu” govorjenju ni “grdo” govorjenje, ampak čim bolj osebno izražanje.
Osebno izražanje, ki vsebuje primerno mešanico želja, misli, čustev in vrednot, poslušalcu (prejemniku) sporoča, kdo smo, hkrati pa tudi, kaj želimo. Recimo to, da bi šel delat domačo nalogo, nadaljeval izobraževanje, nehal nagajati sestrici in podobno. Če naj izraz na poslušalca (prejemnika) napravi vtis, mora biti sestavljen iz pravih besed oziroma predvajan ob pravi “glasbeni spremljavi”. Če za izrečenimi besedami ni pristne telesne govorice, ostanejo samo besede. V tem primeru se starši ne izražajo v skladu s svojo osebnostjo, ampak v skladu s predstavo, kako naj bi zvenel “dober” oče ali “dobra” mati.
To ni pravzaprav nič novega. Iz gledališča in filma poznamo sposobnost igralcev, da se vživijo v vlogo, iz glasbe poznamo razliko med muziciranjem in igranjem po notah, iz likovne umetnosti razliko med umetnostjo in okrasjem. Kljub temu pa je to zdaj nova zahteva, pred katero so postavljeni ne le starši, temveč tudi vzgojitelji in učitelji — zahteva po razvoju osebne avtoritete.
Strah pred tepežem
V “dobrih starih časih“, kot jim pravijo nekateri, so otroci ubogali starše in sodelovali z njimi iz dveh razlogov: iz ljubezni in zaupanja do njih ter iz strahu pred fizičnim in psihičnim nasiljem. V Skandinaviji fizično in psihično nasilje ni več sprejeto kot nujen del vzgoje in pedagogike. Ker pa je otroška potreba po zaupanja vrednem vodenju še vedno tu, moramo razviti sposobnost, da se izražamo na svoj, oseben način. Prednosti je veliko, najpomembnejša pa je, da otrokom zbuja zaupanje do odraslih, odrasli pa spotoma bolje spoznajo same sebe.
Družine so zelo raznolike. V nekaterih vlada več sporov, ropota in prepirov, kot je večini članov všeč. Pogosto se začne s starševskim “igranjem vlog”, konča pa se tako, da se v igro vključijo vsi. Odrasli igrajo odrasle, otroci igrajo otroke. Večina tistega, kar si povedo, nima prave vsebine, vsaka od strani pa postane karikatura same sebe.
Umetnost pogovora in dialoga kot alternativa čvekanju
Večina se nas mora naučiti umetnosti pogovora in dialoga, ki sta alternativa molku ali praznemu čveku. Še zdaleč ni dovolj, da imamo dober namen, niti da imamo prav ali da je naše mnenje pravilno. Če hočemo vzpostaviti stik in narediti vtis, mora biti govorica iz mesa in krvi. Ker pa si v pedagoških ustanovah si vse bolj prizadevajo, da bi se otroci naučili “lepega” govorjenja, je učenje osebnega izražanja naloga staršev in starih staršev.
Demokratične vrednote zahtevajo v družini veliko pogajanja. To vzame veliko časa in energije, toda (konstruktivne) bližnjice ali instantne rešitve pač ni. Žal.
* * * * * *
Jasper Juul
Članek je bil objavljen maja 2008 v reviji
Ringarajine iskrice.
Prevzeto s strani
www.familylab.si
Če želite oddati svoje mnenje morate biti prijavljeni.
Prijava