Več vsebin
 
Domov  /  VSEBINA  /  Dogodki, akcije, povabila / Iz Strunjana v Piran
18.07.2014

Iz Strunjana v Piran

 

To je znana izletniška zgodba, pa vendar ... Na divji način?

Vsekakor se tudi izide, a previdno, kajti ne smemo pozabiti, da del poti hodimo po krajinskem parku Strunjan, kjer rastlin pdobno kot v krajevnem parku Sečoveljske soline ni dovoljeno nabirati. Je pa zanimivo, kako se vse spreminja, kajti nekdaj ni smela biti niti ena sama, danes pa ne sme biti ena manj kot vse. Zelo samosvoje slanoljubne rastline, znane kot slanuše ali halofiti, ki rastejo izključno na slanih tleh, so bile v solinah v njihovem polnem delovanju nezaželen plevel, danes pa so del rastlinskega bogastva, ki ga lahko prevzamemo kar v našo botanično druščino.

Drugače pa ... ruj rdeči, lakota se veča, kje je naša sreča? Prav tu in nikjer drugje kod zdaj, kajti tudi v tem letnem času lahko uspešno spoznamo najpogostejše slanuše in jih naberemo zunaj parka. Krajinski park Strunjan obsega obrežje, vključno z 200-metrskim pasom morja med rtičem Kane in zalivom Pacug, in območje do ceste Izola-Piran z drevoredom Pinij. Poleg flišne obale, na kateri ja naslikovitejši strunjanski klif, po naravoslovni strani v njem izstopajo Strunjanske soline in laguna Stjuža. Imenitno predstavitev parka in njegovih posebnosti najdemo na parkstrunjan.si.
 

Opis


Izhodišče: zapeljemo se v Strunjan in pustimo vozilo na velikem parkirišču pred kopališčem, tik ob laguni Stjuža.

Napotimo se do kopališča in gremo ob laguni, mimo gostilne, čez mostiček (tu se lahko levo kratko sprehodimo v soline ter se vrnemo) in nadaljujemo ob obali do in naprej mimo Pacuga in Fiesev Piran. Vzpnemo se do cerkve sv. Jurija in si po želji privoščimo še sprehod po Piranu in postanek na rtu Madona. Vrnemo se po isti poti.

Čas hoje: 2 uri do 2 uri in 30 minut
 

Prav zdaj tu rastejo


slanuše še kar naprej, so pa jeseni nekatere že rdeče obarvane, kar je značilnost pretvorbe klorofila v druga barvila: navadni osočnik, primorsko slanorad, solinska solinka, tolščkasta loboda, sinjezeleni členkar, grmičasta členjača, navadni morski koprc, kopjelistna loboda, obmorski oman, divja pesa. Nedaleč od njih še veliki in suličasti trpotec, mala strašnica, obzidni dvoredec, navadna in razrasla krišina, potrošnik, gozdni slezenovec, šipek, glog, črni trn, kaprovec. Pa še kaj ne le tam zgoraj nad klifi, ampak tudi spodaj med vsem tem kamenjem. Da o algah niti ne govorimo, kajti vse tu u nam bližnjem morju so užitne, le precej založene z jodom, tako da z njimi ne gre pretiravati.
 

Za malico


Katera koli od slanuš, če le že ni presuha, odtrgamo nekaj poganjkov ali listov. Trde dele odstranimo. Iz žepa vzamemo lešnike, jih stremo in pojemo skupaj z vršički ali listi slanuš, lupine pa spravimo nazaj v žep. Najprimernejša zelenjavna družba tovrstne prazgodovinske malice so osočnik, členkar in členjača, solinka, slanorad, morski koprc in tolščkasta loboda. Če na zidovju pri cerkvi sv. Jurija z grmičkov kaprovca visi še nekaj nenavadnih "kumaric", poskusimo tudi te. To so kaprvočevi plodovi, ki so rahlo pekoči in imajo podobno aromo kot vrtna kreša ali kapucinke. V sredozemskih deželah jedo surove v solatah, predvsem pa jih ulagajo v kis.
 

Priporočljive stranpoti v okolici


Ustavimo se ob sladkovodnih jezercih v Fiesi, kar pravzaprav ni stranpot, ker sta tik ob poti. V Piranu si ogledamo akvarij, o katerem več izvemo na spletni strani aquarium-piran.com.
Za zaokrožitev izleta se sprehodimo do Zaliva sv. Križa, nad katerim je veličastni, do 80 metrov visok klif. Če je voda nizka, gremo kar ob obrežju, sicer pa po stezi nad zdraviliščem, ki se vije po robu klifa.


Izlet je iz knjige Od davnine do divjine
 
 
 
Če želite oddati svoje mnenje morate biti prijavljeni.
 
Prijava