V cvetoči Bohinj

Menda ni poučnejšega pogleda na cvetne travniške skirvalnice kot v Zgornji dolini v Bohinju. Tu v maju sredi sončnega dneva vidimo s travniško kozjo brado gosto pozlačene travnike, popoldne ali v bolj oblačnem vremenu pa so travniki spet le zeleni. Socvetje te travniške rože se namreč odpre le v sončnem dopoldnevu in popoldne spet zapre.

Ampak to je le ena izmed podob bohinjskega divjega cvetnega raja, kjer je rastlinska pestrost dolinskih travnikov večinoma še ohranjena. Kod stopimo pod skalne stene, ki jih niti v dolini ne manjka, nas pozdravijo spet druge cvetoče divjinke, ko se vzpnemo višje, pa je gorskega cvetnega bogastva sploh brez konca. Zato ne preseneča, da se v Bohinju konec maja in v začetku junija že več let zaporedoma odvija Mednarodni festival alpskega cvetja, ki ponuja številne možnosti srečanja z bohinjskim dolinskim in gorskim cvetjem. Program si podrobneje ogledamo na spletni strani bohinj.si/alpsko cvetje, na osnovni strani bohinj.si pa dobimo vse potrebne informacije o bohinjskih znamenitostih, turistični in drugi ponudbi.

Po cesti stopimo do jezera, se ob njem sprehodimo do severovzhodnega konca in zavijemo desno v Staro Fužino; po želji lahko to storimo že prej po enem od kolovozov. V vasi gremo do mostu čez Mostnico in zatem ob cesti proti Srednji vasi skoraj do cerkve; pred njo zavijemo na odcep desno in se po cesti sprehodimo do Ribnice, za mostom pa zavijemo levo. Po novi kolesarski in sprehajalni poti gremo do naslednjega mostu, čezenj in takoj desno ter nadaljujemo ob Ribnici in zatem ob njenem pritoku navzgor. Ko pridemo do ceste, zavijemo levo, takoj zatem na razcepu desno, prečkamo cesto Stara Fužina-Srednja vas in gremo po makadamski cesti v Studor. Mimo ranča Mrcina pridemo v središče vasi, in se usmerimo pod južna ostenja Studorja. Po cesti pridemo do peskokopa in po kolovozu nadaljujemo v Staro Fužino, od koder se vrnemo na izhodišče. Med hojo se držimo poti, kolovozov in cest in ne topotamo kar počez po travnikih.

Izhodišče: zapeljemo se v Bohinj do jezera, kjer se iz Ribčevega Laza peljemo proti Stari Fužini in za gozdičkom zavijemo levo na plačljivo parkirišče na vzhodni strani jezera.

Čas hoje: komaj kaj več kot 2 uri, torej izlet traja vsaj pol dneva.

regačica, dežen, veliki, ozkolistni in srednji trpotec, regrat, črna detelja, ivanjščice, marjetice, kurja črevca, rman, travniška kadulja, koprive, več vrst mrtvih kopriv, hmelj, travniška kozja brada, divji luk, pokalica, rebrinec, barbica, več vrst kislic, japonski dresnik (v Bohinju mu pravijo resmanov plevel, ker so ga najprej nasadili pri gostilni Resman kot okrasno rastlino), šparnica, repinec, trpežna srebrenka, čobar, timijanovolistni popovec (domačini mu pravijo polaj), materina dušica in še kar nekaj užitnih divjih rastlin, med drugim tudi drevesa in grmi, na primer lipa in lipovec, češmin in druge vrste z užitnimi mladimi listi. Čemaža ni, smrtno strupenega podleska ne manjka.

Travniška kozja brada kar tako: odtrgamo poganjke in popke in jih pojemo na kraju samem. To je ena najokusnejših užitnih divjih rastlin, že skoraj travniška sladica. Sicer pa ... nekaj kruha s sabo, malo mohanta ali tradicionalno močno prekajene bohinjske zaseke (oboje, pa še sir in še kaj, lahko kupimo ob sobotah na tržnici sredi Bohinjske Bistrice in v sirarni Gartner v Studorju), zatem pa divja zelišča počez; zelo primerna je materina dušica.

Že v bližini jih je preveč, da bi bil za vse dovolj en sam dan. Med drugim se lahko vzpnemo po razgled na 946 metrov visoko Rudnico, sploh pa se vstavimo v Planšarskem muzeju v Stari Fužini in si ogledamo muzej bivalne kulture v Bohinju, Oplenovo hišo v Studorju.


Izlet je iz popotniškega vodnika Od davnine do divjine.