Običajno jo vklopim, kadar želim gledati kaj določenega, zdaj pa sem gledala vse po vrsti: oddaje, nadaljevanke, poročila in … oglasna sporočila. Nad njimi sem se zamislila, ko sem se prvič po bolezni podala v trgovino in se zalotila, da med policami s sladkarijami mrzlično iščem čisto določene čokoladne bonbone, ki jih prej nisem še nikoli kupila. Ko sem jih našla, sem jih takoj poskusila. Ja, res so bili slastni, točno takšni, kot so obljubljali v oglasu … Misel, da sem podlegla oglasu, me zabava, a tudi plaši. Da tako zlahka podležem, čeprav poznam teorijo. Kaj pa vsi tisti gledalci, ki je ne poznajo? In kaj šele otroci, ki se komaj učijo medijske govorice?!

Otroci ne procesirajo televizijskih informacij samo prek vsebine, temveč predvsem iz televizijskih izraznih sredstev. Izrazna sredstva so osnovna televizijska govorica, temeljni kamni gradnje oddaj. Razumevanje teh sredstev je odvisno od stopnje spoznavnega razvoja in izkušenj s televizijo. Otroci imajo na začetku svoje medijske poti največ težav ravno z razumevanjem izraznih sredstev. Zato je za ustvarjalce televizijskih programov pomembno vedeti, koliko in kakšna sredstva določena starostna skupina že razume, saj bo od tega odvisno razumevanje celotne zgodbe. Raziskave kažejo, da otroci najbolje oz. najhitreje sprejemajo udarne izraze (močna dinamika, zvočni efekti, izrazite barve). Izrazna sredstva jim služijo kot signal za vsebino – naučijo se, da so določeni izrazi povezani z določeno vsebino, zato jo tudi pogosteje izbirajo.

Izrazna sredstva in z njimi povezano pogostejšo izbiro otrok pa je možno tudi izrabiti, kar lahko opazujemo v oglasnih sporočilih. Dober primer so oglasi za spolno stereotipne igrače, ki so premišljeno narejeni posebej za deklice in posebej za dečke. V oglasih za dečke je dinamika večja, rezi hitri in zvočni efekti glasni, oglasi za deklice pa so narejeni z nežno, zasanjano glasbo, blagimi spremembami kadrov, bleščicami ipd. Že malčki imajo oblikovana merila, po katerih ločijo oglasno sporočilo od oddaje. Vendar kljub prepoznavanju tega žanra še ne razumejo njegovega namena (spodbujanje k nakupu). Naloga nas, odraslih je, da se z njimi o tem na ustrezen način pogovarjamo in jih vodimo na poti njihovega medijskega dozorevanja. Seveda pa moramo najprej vedeti zase: si čokoladne bonbone resnične želimo ali pa so nas v to prepričali mamljivi posnetki s privlačnimi barvami in prikupno glasbo.