Mogočni roman Sto let slepote, nagrajen z ugledno nagrado kresnik za leto 2021, je »zgodovinska freska slovenskega 20. stoletja«, ki v razvejeno rodbinsko sago o družini Knap vpleta številne dogodke iz dejanske zgodovine zasavskih rudarskih revirjev.

Zgodba se odvrti v natanko stotih letih (1900–2000), od vzpona rudnikov do njihovega zaprtja. Osrednji junak romana, slepi Matija, pa se rodi ravno v času, ko se začne družinska hiša zaradi rudniških izkopavanj pogrezati in je v zraku grožnja apokaliptičnega konca.

Vzporednice s slovitim Márquezovim romanom

V romanu bi zlahka našli vzporednice z Márquezovimi Sto leti samote, na kar namiguje že sam naslov in nekakšen mitski začetek zgodbe. Samo na videz imaginarno Podgorje je seveda povsem jasno razberljivo Zagorje, Matija pa deluje kot nekakšno »historično platno«, na katero se odslikava celotno dogajanje.

Družbena matrica, slovenski svet v malem

V tej obsežni epski kroniki s pestrim naborom raznovrstnih obrazov in likov je izredno sugestiven in slikovit tudi prikaz številnih osebnih usod. Tako roman skozi intimne zgodbe predstavi bralcu tudi glavne družbene, politične, socialne in ekonomske preobrate preteklega stoletja.

Kmetje so postajali proletariat. Rovi so dajali, a tudi požirali, rudniki so se odpirali in zapirali. Skozi rodbino Knapovih spoznamo celotno paleto človeških verovanj, prepričanj, nagnjenj in čustev in tudi družbeno prelomne trenutke. Družba se je spreminjala, z njo pa politična usmeritev in ureditev.

Slepota tudi kot družbeni pojav

Matijevo mesto v izjemno izrisani pripovedi ostaja enako odprto kot vloga slepote: ali gre res »zgolj« za sto let Matijeve slepote? Ali pa morda kar za družbeno slepoto, ki je zaznamovala 20. stoletje? Slepota je namreč po mnenju avtorja tudi družbeni pojav, zlasti ko »ko vidimo, kam 'razvoj' pelje naravo in skupnost«, česar večinoma nočemo videti.

Prelistajte knjigo