Vzgajanje mladega bralca v Ciciklubu

Biti vabljen, da v Ciciklubu bereš ali pripoveduješ otrokom pravljice, je posebno doživetje in izziv. Seveda pa hkrati odgovorna naloga!

Porajalo se mi je veliko vprašanj: »Ali bo moja interakcija z otroki dobra? Ali bom ustvarila pogoje za ustvarjalen dialog med mano, otrokom in knjigo? Ali bo moje znanje dovolj obsežno? Kakšna bo moja uvodna motivacija?«

Skrb je bila odveč! Treba je bilo le upoštevati starost otrok, izkušnje in okoliščine sprejemanja literature. Jih navdušiti.

Z zaposlenimi v Ciciklubu se zavedamo, da je treba ponuditi otroku kakovostno in raznoliko literaturo. S tem razvijamo otrokovo osebno sprejemanje besedila in hkrati spodbujamo njegovo ustvarjalnost. Otroke učimo ločevati umetnostni jezik od neumetnostnega. Damo jim priložnost, da doživljajo spoznavne, etične in estetske vloge, ki jih nadgrajujemo z delavnicami. Otrokom razvijamo bralno kulturo in jim povečujemo jezikovno zmožnost. S pravljicami krepimo otrokovo sposobnost poslušanja, koncentracijo, jim bogatimo domišljijski svet ter širimo besedni zaklad. Tista pravljica, ki jo začutimo sami, se bo dotaknila tudi otroka!

Poudarjam pa, da je tisto prvinsko branje družinsko branje. Torej ni nobene bojazni za otroke, ki obiskujejo Ciciklub, saj se starši aktivno vključujejo v naše dejavnosti, pa tudi babice in dedki so kreativni in radi sodelujejo z nami.

Kader v MK je dinamičen in z njim je prijetno sodelovati. Pripravljeni smo se učiti drug od drugega, s tem pa širimo otrokov čustveni, socialni in kognitivni razvoj. Vsi se zavedamo, da otrokom skupaj z bralno kulturo razvijamo bralne zmožnosti.

V naših delavnicah smo zajeli tudi glasbo, glasbila, ljudski ples, lutke in dramo, jezik, matematiko, družbo in likovne dejavnosti. Spoznali smo poklice, kot so alpinist, slikarka, kustos, knjižna svetovalka, vilinska pesnica. Imamo tudi Cici spominsko knjigo, v katero rišejo in pišejo otroci, starši, stari starši.

Zato hvala vsem in vsakemu posebej, ker smo z vašo pomočjo v klubu tako kreativni, zelo raziskovalni, ker se imamo radi in smo spoštljivi drug do drugega. Skupaj ustvarjamo dobro klimo in dobre ustvarjalne pogoje za otroke, za njihovo srečanje s knjigo. V Celju Ciciklub živi in želim si, da bo živel tudi v prihodnje.

Naj zaključim ta članek z mislijo neznanega avtorja: »Narodu, ki daje svojim ljudem domačega kruha in domačih knjig, se ni treba bati za obstoj.«
 

Andreja Selčan, vzgojiteljica in voditeljica Ciciklubovih pravljičnih uric v Mestni knjigarni Celje