Ranko Rajović, specialist interne medicine, magister nevrofiziologije in od leta 2003 član odbora za nadarjene otroke pri mednarodni organizaciji Mensa, je avtor programa NTC, sistema učenja, ki v pedagogiko uvaja dognanja nevrofiziologije in se izvaja v šestnajstih evropskih državah.

Program NTC se v Sloveniji izvaja na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, kot gostujoč predavatelj pa sodeluje tudi na Univerzi na Primorskem.

Knjiga temelji na najnovejših izsledkih o delovanju možganov, predvsem na spoznanju, da je za razvoj intelektualnih sposobnosti poleg drugih dejavnikov odločilno število nevronskih povezav, ki se intenzivno formirajo v otrokovem zgodnjem otroštvu.

Pretirano gledanje televizije, igranje videoigric, pomanjkanje fizične aktivnosti in grafomotoričnih dejavnosti poškodujejo in zmanjšujejo možnosti za razvoj bioloških potencialov, ki jih otrok nosi v sebi. Zgodnje otroštvo je osnova za nadaljnji intelektualni razvoj otroka in avtor v knjigi predlaga številne vsakodnevne dejavnosti, ki stimulirajo otrokov mentalni razvoj pred vstopom v osnovno šolo.

Prelistajte knjigo

 



Starše, stare starše in vzgojitelje malih otrok bo gotovo zanimal »sistem koristne igre«, ki dokazano pomaga otrokom in ga poznajo tudi v mnogih naših vrtcih. Dr. Rajović z njim žanje uspehe v Evropi in pri nas, temelji pa na prepričanju, da določene (preproste) igre in gibanje v naravi spodbujajo otrokov naravni napredek in krepijo številne pomembne sposobnosti.

V: Zdi se, da se pri vzgoji in v pedagogiki v zadnjih letih vračamo k temeljem. Otroci naj bi več časa preživeli v naravi, v družbi vrstnikov, zelo se spodbuja gibanje, vračajo se zelo preproste igre …
Rajović: Zelo dolgo se nismo zavedali, kako zelo pomembna je za celovit razvoj otrokovih sposobnosti naravna in preprosta otroška igra. Na primer tekanje, poskakovanje in podobno. Ugotavljamo, da je razvojnih motenj vse več, otroci imajo težave s pomnjenjem gradiva, primanjkuje jim zbranosti, vse več je tudi motenj govora … Nujno je torej, da staršem razložimo, zakaj so gibanje, igra z vrstniki in preživljanje prostega časa v naravi tako pomembni in kako vplivajo na celostni razvoj otroka.

V: Kaj se torej med gibanjem in igro dogaja v možganih?
Rajović: Morda bi to najbolj preprosto pojasnil s primerjavo telesne zgradbe živih bitij. Tista, ki se ne gibljejo, nimajo živcev, na primer rastline; tista, ki se gibljejo, pa imajo živčne celice in živčni sistem. Človek ima najkompleksnejši živčni sistem. Po tej analogiji smo ljudje narejeni za gibanje! In ker se možgani najbolj razvijajo prav v prvih petih letih življenja, se mora otrok takrat čim več gibati. S tem se namreč aktivirajo in povezujejo pomembna možganska središča, usklajuje se več sposobnosti in dejavnosti.
 
V: Na primer …
Rajović: Otrok, ki teče skozi gozd, mora vzdrževati ustrezno ravnotežje, paziti, da ne pade, in zato opaziti vejo, se izogniti kamnu, potoku, ob tem pa koordinira celo telo od nog, rok pa vse do oči, ki se mimogrede še aktivno prilagajajo gledanju na blizu in daleč. Tako razvija kompleksne motorične gibe in aktivira tiste dele možganov, ki so pomembni za kognitivne procese. Eden od ključnih ciljev, ki bi si jih morali zadati starši, je, da bi bil njihov otrok čim bolj spreten in gibčen!

V: In vendar se starši včasih ustrašimo otrok, ki se veliko gibljejo. (Pre)hitro jih označimo, da so nevzgojeni, hiperaktivni …
Rajović: Ta odziv staršev izhaja iz strahu in tudi tega, da je včasih preprosto lažje, če je otrok pri miru in gleda televizijo ali sedi za računalnikom. Seveda je naravno, da starši želimo zaščititi svojega otroka, paziti je treba le, da se ne razvije preveliko zaščitništvo, ki lahko škodi razvoju.

V: Kdaj bi se morali starši ugrizniti v jezik?
Rajović: Naloga staršev ni preprečevanje »problematične« igre, pač pa, da zmanjšajo možnost poškodb na minimum. Menim, da je bolje, da otrok MORDA pade in si opraska kolena, kot pa da mu zaradi možnosti, da se kaj takega zgodi, preprečimo igro, kot je lovljenje, ristanc ali kaj podobnega.