Literarna zapuščina Ivana Cankarja obsega kar trideset zvezkov Zbranih del, njegovemu ustvarjanju pa je svoje kariere posvetilo nemalo akademikov. A še veličastnejša je literarna vrednost njegovih del. Ne gre le zato, da je do dna spoznal značaj svojih rojakov in sodobnikov in ga plastično postavil na ogled v svoji prozi, dramatiki, esejistiki, novinarskih besedilih in tudi poeziji. Njegova literatura je univerzalna in ne nagovarja samo Slovencev, četudi je prepletena z našo družbeno in politično zgodovino; predvsem pa je vedno sodobna in aktualna, ne glede na trenutek, v katerem jo beremo. To mu je uspelo s spajanjem simbolnega in realističnega, modernega in tradicionalnega, individualnega in skupnega, z uvajanjem novih tem, novih slogovnih, pripovednih in drugih postopkov, drugačnih likov …

Zaradi vsega tega upravičeno velja za enega najpomembnejših avtorjev v zgodovini slovenske književnosti. Kar mu ni uspelo v političnem oziroma družbenem smislu – v zasebnem življenju pa se je pogosteje prepuščal življenju, kot ga usmerjal –, mu je uspelo v literaturi. Povzročil je revolucijo in za vedno spremenil pokrajino slovenske književnosti. Kdor je od tedaj pisal v slovenščini, je nanj neizbežno padla senca Ivana Cankarja. Knjiga je rezultat skupnega dela štirih slovenskih vodilnih raziskovalk s področij dramatike, poezije in esejistike, kratke in pripovedne proze, ki so z analitičnim očesom, a na vsakomur dostopen način na novo prebrale Cankarjev opus, ga osvetlile s sodobnimi literarnovednimi spoznanji in aktualizirale za sodobnega bralca. Uporabna je kot priročnik za dijake in študente in kot vodnik v Cankarjev literarni svet. Dr. Mateja Pezdirc Bartol, dr. Alojzija Zupan Sosič in dr. Irena Novak Popov so predavateljice na ljubljanski slovenistiki, dr. Jožica Ceh Steger pa na mariborski. Biografi jo je sestavil dr. Aljoša Harlamov.

Prelistajte knjigo