HOMEOPATIJA-ZDRAVLJENJE Z MOČJO NARAVE
 
 

HOMEOPATIJA-ZDRAVLJENJE Z MOČJO NARAVE

 
SOMMER SVEN
 
 
 
Kataloška št.: 387795
 
Redna cena: 24,94 €
Klubska cena: 19,95 €
Prihranite: 4,99 €
 
Cene že vključujejo DDV (9,5 %)
 
V košarico
Izdelek dodan v košarico.
 
 
 
 
 
 
   
 
 
OPIS
 

Homeopatija – metoda zdravljenja

V času, ko se javno zdravstveno zavarovanje zaradi varčevanja zožuje, ko se zdravniki ne utegnejo več posvečati bolnikom in ko stalno narašča število kroničnih obolenj, so mnogi ljudje čedalje bolj zaskrbljeni za svoje zdravje.

Vendar to sploh ni razlog, da bi bili prestrašeni ali da bi celo obupali. Za dobro počutje raje poskrbite sami! Ob tem vam bodo v veliko pomoč previdnostni ukrepi (na primer zdravo življenje in prehrana) pa tudi samozdravljenje lažjih težav in bolezni, ki izhaja iz metod naravnega zdravilstva.
Homeopatija se je kot metoda samozdravljenja doslej zelo dobro obnesla. Njena sredstva nimajo stranskih učinkov in so enako primerna za stare in mlade. V lekarnah jih dobite brez recepta, v primerjavi z alopatskimi zdravili so mnogo cenejša, njihova velika prednost pa je v tem, da krepijo samozdravilno moč telesa in s tem povečujejo njegovo imunost. Če boste upoštevali meje samozdravljenja, vam bo homeopatija krepila zdravje in življenjsko moč.


Osnove homeopatije

Pojem »homeopatija« izvira iz grščine in pomeni dobesedno »podobno občutenje«. S tem je mišljeno načelo delovanja homeopatije, ki je zajeto v latinskem izreku Simila similibus curentur ali po naše: »Podobno naj se zdravi s podobnim«. V nadaljevanju bi naj pojasnimo, kaj je utemeljitelj homeopatije Samuel Hahnemann hotel povedati s tem skrivnostnim izrekom.

Ponovno odkritje načela podobnosti

Zdravnik Samuel Hahnemann je živel in delal v mnogih nemških mestih pred približno 200 leti. Njegov kritični duh nikakor ni bil zadovoljen z uspešnostjo medicine tistega časa. Takrat so zdravila še veliko bolj kakor danes spremljali usodni stranski učinki: živosrebrovi pripravki, ki so se denimo jemali v velikih odmerkih in uporabljali kot »antibiotiki«, so v enaki meri škodovali bolezenskim klicam in bolnikom. Tudi puščanje krvi, ki je bilo takrat med zdravniki zelo priljubljeno, je bilo pogosto le še zadnji korak v smrtonosno oslabitev bolnikovega telesa.

Hahnemann je med svojim iskanjem alternativ že zgodaj opozarjal na pomen higienskih življenjskih razmer za zdravje. Leta 1790 je prevajal knjigo angleškega farmakologa Cullena, v kateri je bilo opisano, kako krepilno učinkuje na želodec skorja kininovca, ki so jo takrat uporabljali zlasti pri zdravljenju malarije. O tem je podvomil in sklenil kininovec preizkusiti kar na sebi. Svoje tedanje ugotovitve je objavil šele šest let pozneje. Med preučevanjem simptomov je opazil, da so se pri njem, potem ko je zdrav vzel kininovec, zdravilo proti malariji, pojavile težave, ki so sicer značilne za bolnike z malarijo. Hahnemann je iz tega sklepal, da ima skorja kininovca očitno dvojno delovanje: pri zdravih ljudeh izzove simptome, podobne malariji, malaričnim bolnikom pa pomaga pri premagovanju bolezni. »Kar človeku povzroča bolezen, ga lahko tudi pozdravi.«

To načelo, ki je bilo znano že vse od Hipokrata (okoli 400 pr. n. št.), je že v srednjem veku obudil znameniti zdravnik Paracelsus. Šele Hahnemann pa je odkril njegove osnove, ga podprl s sistematičnimi znanstvenimi raziskavami in razvil v celostno metodo zdravljenja. Tako je bila rojena homeopatija.


Preizkušanje zdravil

Da bi poiskali še nova zdravila, so Hahnemann in njegovi učenci v naslednjih letih na sebi opravili številne poskuse z rastlinskimi, živalskimi in mineralnimi snovmi. Podobno kakor pri poskusu s skorjo kininovca so vsako snov jemali toliko časa, dokler ni prišlo do jasne reakcije (simptomov). Te simptome so natančno opazovali in popisali. Na podlagi tako zbranih rezultatov več poskusnih oseb, ki so vse jemale isto sredstvo, je nastal izčrpen seznam simptomov. Ta vsebuje tako vsoto vseh reakcij na določeno snov pri zdravih ljudeh kakor tudi simptome, ob katerih je mogoče isto snov uporabiti kot zdravilo. Zato je seznam simptomov hkrati tudi popis zdravil.

S primerjavo seznama zdravil so Hahnemann in njegovi učenci lahko odkrili snov, katere simptomi so bili najbolj podobni bolnikovim težavam, in jo potem uporabili kot zdravilo. Nešteti tretmaji, ki jih je opravljal na sebi in na prostovoljcih, so pokazali, da je to načelo splošno veljavno in da je z njim mogoče dosegati neslutene uspehe pri zdravljenju. Nekaj primerov: pomoč ob vnetnih oteklinah, katerih simptomi so podobni posledicam čebeljega pika, je čebela (lat. Apis); če ob nahodu močno teče iz nosu in so simptomi podobni neprijetnostim ob lupljenju čebule, učinkovito pomaga jedilna čebula (lat. Allium cepa); ob nespečnosti z živčnostjo in razdraženostjo (podobno tisti po preveliki količini popite kave) pomaga kavovec (lat. Coffea).


Potenciranje sredstev

Hahnemann je ob svoji metodi zdravljenja kmalu naletel na temeljni problem: glede na strupenost (toksičnost) preizkušenih snovi in občutljivost poskusih oseb je deloma zelo hitro prihajalo do burnih reakcij, in sicer tako pri preizkušanju zdravil kakor tudi pri zdravljenju. To je povsem razumljivo, saj si zlahka predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi živčen in neprespan človek popil skodelico močne črne kave. Zato je bilo kaj kmalu na dlani, da je treba uporabljena sredstva razredčiti. Potlej Hahnemann ni bil več omejen zgolj na preizkušanje zelo strupenih snovi, temveč je lahko tudi zmanjšal stranske učinke zdravljenja.

Vse do danes pravzaprav ni čisto jasno, kako se je Hahnemann domislil prav posebnega postopka razredčevanja, potenciranja. Ob tem se snov pri vsaki stopnji redčenja znova stresa (str. 17). Dejstvo je, da v nasprotju s čisto fizikalnim redčenjem postaja delovanje homeopatskih sredstev z naraščajočim potenciranjem čedalje milejše, hitrejše, zanesljivejše, temeljitejše in trajnejše. Presenetljivo in za zahodnjaško znanost povsem nepojmljivo tudi ostaja dejstvo, da učinkujejo celo potence (stopnje razredčenja), v katerih teoretično sploh ni več nobene molekule prvotne snovi.

Ko je Hahnemann objavil ta dognanja v knjigi Organon, ni bilo niti najmanj presenetljivo, da so se njegovi zdravniški kolegi na to odzvali s posmehom. Leta in leta je uveljavljenemu zdravstvu javno in ostro očital medicinsko nesposobnost, ob tem pa hotel sam izboljšati medicino ravno s »sredstvi, v katerih ničesar več ni«.

Kaj je homeopatija?

Ta predsodek pa tudi spor med uradno medicino in homeopatijo sta se ohranila vse do današnjih dni. Stališča se kljub precejšnjim uspehom na obeh straneh nikakor nočejo zbližati. Kakor vsaka vojna je tudi ta »vojna prepričanj« zahtevala mnoge nesmiselne žrtve, namesto da bi bilo s skupnimi močmi več storjeno za zdravje bolnikov. Oba sistema imata namreč nekatere prednosti in slabosti, zato bi se lahko s pridom dopolnjevala.

Homeopatija in konvencionalna medicina

Kljub zadrti nenaklonjenosti in očitkom, da deluje le s placebi (navideznimi zdravili), je homeopatija preživela vse do danes. Približno do leta 1920 je bila v ZDA in Veliki Britaniji enakopravna s konvencionalno medicino, v Indiji je še vedno. Pri nas se je zanimanje za homeopatijo povečalo zlasti v zadnjih letih. Ali je res mogoče, da bi čisto navadno »zdravljenje s placebi« kar tako vzdržalo 200 let ob dragi in tehnično zahtevni konvencionalni medicini? In če bi bilo tudi res samo navidezno, kaj bi to povedalo o učinkovitosti uradne medicine?

Domnevati smemo, da temelji Hahnemannovo odkritje na nekem splošno veljavnem načelu, čeprav ga z naravoslovnim instrumentarijem še danes ne moremo dokazati.

Celo Johann Wolfgang Goethe, znameniti Hahnemannov sodobnik, se je navdušil nad homeopatijo, potem ko si je hud srčni infarkt pozdravil s homeopatskimi sredstvi in mu to ni pustilo nobenih posledic.

Hahnemannu je bilo dano, da je še doživel razširitev njegove homeopatije po vsem svetu. Potem ko se je pri osemdesetih poročil z mlado Francozinjo in se z njo preselil v Pariz, je tam postal slaven in spoštovan mož. Zadnjih osem let svojega življenja je preživel v Parizu in vse do zadnjega izpopolnjeval svoje odkritje.
 

Prelistajte knjigo

 
 
 
 
PODROBNOSTI
 
Avtor:  SOMMER SVEN  
 
Ilustrator:  ILUSTRATOR NI VPISAN  
 
Prevajalec:  UČAKAR ALEŠ  
 
Zbirka:  ZA ZDRAVO ŽIVLJENJE  
 
ISBN/EAN: 9788611173535
 
 
Strani:  192 
 
Vezava:  KARTON  
 
Širina:  180 mm
 
Višina:  240 mm
 
Debelina:  22 mm