Z Maksovim očetom verjameva, da blagozvočnost besed, zibanje rim in skupno veselje ob uganjenih pojmih, dajejo najinemu malemu prijeten občutek bližine in topline.

Med nosečnostjo sem, kot običajno, veliko brala. Romane in strokovne knjige sem zamenjala za priročnike  o … vsem, kar je povezano z otrokom. Zato, da se bom, tako sem mislila, poučena lažje in uspešneje soočala sama s sabo in se, takrat ko bo čas, srečala s svojim otrokom. Izbira je, kot sem kmalu ugotovila, brezmejna. Kako prebrati vse? Kako izločiti samo najboljše? Kako se odločati, kaj je bolj in kaj manj uporabno? Prebirala sem knjige, ki so bile času in mojemu stanju ustrezne, in se vedno znova začela utapljati v množici informacij. Si bom zapomnila vse? Bom znala nasvete uporabiti takrat, ko bo potrebno? Bom, tudi če bom kaj izpustila, lahko dobra mama? Takrat je bil čas, da sem se ustavila, odložila knjige in razmislila o njih in sebi. Uporabila sem svoj preizkušeni recept: iz vsake knjige sem vzela tisto, kar se mi je zdelo zares pomembno. Tako delujem v življenju: da se lahko odločim in izberem najboljše, moram zelo veliko videti, slišati, prebrati. Piko na i prepuščam svoji intuiciji, temu, da v odločilnem trenutku znam prisluhniti sama sebi.  

In tako je tudi zdaj, ko Maks raste in se razvija. Ko se pojavljajo vprašanja, brskam po knjižnem spominu in po sebi. Kombinacija obojega prinaša odgovore in mir.