Strokovnjaki ugotavljajo, da so otroci agresivni predvsem, kadar čutijo in/ali so prepričani, da morajo svoje potrebe zadovoljiti oziroma želje in pričakovanja uresničiti s silo. Bodisi zato, kar imajo negativne izkušnje iz preteklosti ali pa ker se (v določenem trenutku) ne čutijo dovolj varne, sprejete, upoštevane in ljubljene. Zato so v ravnanju in v odnosih z otroki pomembni nekateri ključni postulati, ki staršem (vsem, ki imajo opraviti z otroci in mladino) pomagajo in omogočijo oblikovati spodbudne in osrečujoče odnose, obenem pa tako najmlajšim kot tudi odraslim omogočajo, da uživajo v medsebojnem sodelovanju in druženju. Mednje sodijo:

 

- Širokogrudnost, potrpežljivost in toleranca predstavljajo temelj perspektivnega odnosa z otroci in mladino ter izdatno pripomorejo k harmoniji in perspektivnosti otrokovega psihičnega, psihosocialnega in psihofizičnega razvoja. V medsebojnih odnosih v družini, pa tudi v vrtcu in šoli je premalo priznanja, komplimentov in pohval - tudi otroci so zanje zelo dovzetni. Pedopsihologi priporočajo, naj bi odrasli redno preverjali meje svoje tolerance in rešetali utrinke iz svojega vsakdanjega vedenja do malčka (otroka, mladostnika). Otrok si zasluži malce popustljivosti in odpuščanja, razvajanja in ljubkovanja, po katerem hrepeni sleherno bitje.

 

Občudovanje in spoštovanje učinkovito blažita agresivnost. Ste v stikih s prijatelji, znanci in neznanci opazili, kako malo spoštovanja in občudovanja je med njimi? Poskusite v svojem otroku znova odkriti in opazovati le in predvsem njegove dobre lastnosti, opozarjajte ga vrline in sposobnosti ter ga spodbujajte, da bodo prevladovale v njegovem mišljenju, vedenju in ravnanju. Tako bo tudi vam z njim lepše in prijetneje.

 

Prava mera samostojnosti in neodvisnosti. Ne glede na ljubezen in naklonjenost, ki ju gojite do otroka, mu omogočite, da postane čimbolj samostojen. Pretiran nadzor, skrb in pokroviteljstvo utegnetjo biti nevarni, saj otroku pogosto dajejo občutek utesnjenosti, nemoči in pretirane dolžnosti. V harmoničnem odnosu si starši in otroci prizadevajo za določeno mero suverenosti in neodvisnosti. Psihologi poudarjajo, da inteligentni in ljubeči starši otroku ne vzbujajo občutka, da ga imajo v lasti, da z njim lahko neomejeno razpolagajo, marveč mu dovolijo ohraniti kanček skrivnostnosti, nonšalance in neukrotljivosti, ki spodbujajo individualnost. Kljub temu pa ostajata odkritost in medsebojno zaupanje temelja osrečujočih odnosov.

 

Spremembe in presenečenja. Rutina in monotonija pogosto botrujeta agresivnemu vedenju. Celo kadar otrok uspe izpolniti vse svoje želje in se lahko zatopi v popolno brezskrbnost, potrebuje nepričakovani stimulus; presenečenje, ki ga bo predramilo, spodbudilo in vrglo s tira. Nekaj, kar bo mu popestrilo vsakdanjost in ji nadelo čarobni odsev drugačnosti. Ji dalo pridih neobvladljivosti in nepredvidljivosti. Jo navdalo z vseodrešujočim hrepenenjem in radovednostjo. Zakaj ne bi (ne glede na načelno vzgojo) vsaj sem ter tja skočili iz ustaljenih okvirov? Ljudje smo domiselna bitja, ki jih razveseljujejo spremembe.

 

Originalnost in fantazija. Otrok, ki prisega na ustvarjalnost, nekonvencionalnost in individualnost, je kljub svoji zahtevnosti in napornosti pravi biserček. Potrudite se in skušajte razmišljati in govoriti predvsem o prijetnih in spodbudnih stvareh. Seveda se pri tem ne morete izogniti problemom in težavam, lahko pa jih zmanjšate in omilite že s tem, da o njih čimmanj razglabljate in govorite. Zakaj bi si belili glavo z možnimi zapleti, ki ste jih sposobni obvladati? Sprostite se, predajte se razkošju hrepenenja in milini igrivosti ter načrtujte srečne trenutke, medtem ko jih pričakujete in se pripravljate nanje pa se razvajajte s spomini na dosedanje radostne izkušnje s svojim otrokom.

 

Sprejemanje sprememb. Zadnji postulat priča, da je sleherno odraščanje in z njim povezano vedenje proces, podvržen spremembam, in ne statična kategorija, ki jo zakoličimo z vzgojo. Otrok se uči in si pridobiva nove izkušnje, raste in se razvija, se preoblikuje, odddaljuje in spet približuje od vzorov in idealov, obenem pa starši čutimo, da smo tudi sami podvrženi nenehnim spremembam. Vzgojnih izzivov se moramo zavedati, jih načrtovati, slutiti, spremljati, se jim prilagajati in jih obvladovati. S tem gradimo in bogatimo tako malčka kot tudi sami sebe in celo družino. V svetu, v katerem se počuti varen in zaželen, otrok uživa in raste ter se lahko upre agresivnosti in nasilju. Le takšna vzgoja pa ima pomen, smisel in prihodnost.