Zanimiva in aktualna problematika, s katero se ukvarjajo strokovnjaki in znanstveniki na vseh celinah, sicer ponuja splošna priporočila in nasvete, vendar pa je končna rešitev praviloma individualno zaznamovana. Kar pomeni, da je prvošolčku, ki se zelo rad igra, treba zagotoviti in omogočiti več priložnosti in možnosti za igro kot tistim, ki se spontano odločajo za učenje in dajejo prednost pridobivanju znanja na druge, manj igrive načine.

 

Igra, ki predstavlja pomemben, nepogrešljiv element učenja, razvoja in napredka, pomeni otroku veliko več kot le ukvarjanje z igračo in igralom. Otrok že od najnežnejšega obdobja v igri spretno združuje vso svojo aktivnost: delo, učenje, zabavo, razmišljanje in spoznavanje, komunikacijo s samim seboj in z okolico (zunanjim svetom), razvoj, počitek, sprostitev, ustvarjanje idr. Zato je igra nujen, nepogrešljiv element otroštva, pa tudi mladosti, zrelosti in celo starosti. Z igro človek krepi in poglablja, izraža, ohranja in ljubkuje svojo otroško dušo. Psihologi in zdravniki trdijo, da je človek dokončno star, ko se ne zna ali noče več igrati.

 

Strokovnjaki so prepričani, da se otrok začne igrati že v materinem telesu. Iz preproste, spontane, nenačrtne igre, ki v prvih tednih in mesecih poteka bolj mimogrede in brez vidnega cilja, se kmalu razvije resna dejavnost, ki se je loteva otrok bolj urejeno in načrtno, z velikim navdušenjem in veseljem. Tako igro spremlja tudi določeno pričakovanje s strani otroka in staršev, učiteljev in vzgojiteljev, ki je v šoli povezana tudi in predvsem z učenjem.
Otrok s svojim navdušenjem kmalu pritegne v igro tudi svojo ožjo in širšo okolico – starše, stare starše, bratce, sestrice in vrstnike. Tako postane igra prva prava priložnost za tesnejši stik z okolico in interaktivno učenje. Zlasti z vrstniki, novimi sošolci, ki prav tako uživajo v igri – se ob njej zabavajo, učijo, brusijo svoj značaj, se socializirajo, sproščajo svojo napetost in odvečno energijo, počivajo, se regenerirajo, rastejo, se razvijajo, urijo v vztrajnosti in potrpežljivosti, dajejo duška svoji radovednosti, navihanosti, nagajivosti, neukrotljivosti, živahnosti, domišljiji in ustvarjalnosti.

 

Igra na pragu šolskega obdobja je pomembna tako za otroke in starše kot tudi za učitelje in vzgojitelje. Starši, učitelji in vzgojitelji s pomočjo igre lahko na imeniten način mimogrede spoznajo otroka, ga lažje sprejmejo in bolje razumejo, se mu približajo, začutijo njegovo notranjost in ga še bolj vzljubijo. Obenem pa ga lahko preko igre tudi učinkovito učijo in vzgajajo. Številni starši in skrbniki, zlasti tisti, ki se ne morejo cel dan ukvarjati s svojim prvošolčkom, si vsak dan vzamejo nekaj dragocenega časa in ga posvetijo izključno igri s svojim otrokom. Izbrane minute, morda celo urice so za ostale obveznosti tedaj tabu. Takrat se z otrokom pogovarjajo, ga ljubkujejo, po potrebi tudi pokarajo in kaznujejo tako, da v njem ne vzbudijo nepotrebnega občutka krivde, odpora, zapuščenosti in agresivnosti. Preko igre mu mimogrede predočijo najpomembnejše življenjske resnice, ga učijo zdravega čustvovanja in odzivanja na dogajanje v okolici, mu vzbujajo čut za soljudi, pomagajo osvojiti spodbudne prehrambene navade in privzgojijo zdrave življenjske navade ter ga usmerjajo v prilagojeno, ne preveč uniformirano življenje. Skratka: ga oblikujejo v srečno, uravnovešeno in perspektivno osebnost, pri čemer otrok ne občuti nikakršnega pritiska, ne občuti zavor in se po nepotrebnem ne srečuje s frustracijami. Učenje in vzgoja preko igre sta najbolj učinkovita in prijazna tako za otroke kot za starše, zato je igra nepogrešljiva tudi v času šole, zlasti v času prvega srečanja v nižjih razredih. Zato je v prvem razredu (pa tudi kasneje) pomembno, da znajo učitelji in vzgojitelji igro spretno voditi in vtkati v učenje, pri čemer so jim lahko starši v veliko pomoč in spodbudo. Igre pogosto ni mogoče popolnoma strogo ločiti od učenja – dejansko pa to sploh ni potrebno, saj sta pričujoči vsebini izredno uskladljivi in neločljivo povezani. Psihologi in pedagogi ugotavljajo, da se otroci, ki so znali in zmogli od vsega začetka svoje znanje graditi na vseodrešujoči kombinaciji učenja in igre, tudi kasneje navdušeno, zavzeto in sproščeno učijo in šole oziroma izobraževanja nikoli ne razumejo kot zahtevno obveznost in breme, marveč predvsem kot izziv in priložnost za potešitev radovednosti in želje po znanju.

 

Igra je za prvošolčka nujna in nepogrešljiva, na vprašanje, koliko igre, pa se odgovor glasi: toliko, kolikor si jo novo pečeni šolar želi in potrebuje.