Mladima staršema, ki sprašujeta, kako naj vzgajata svoje otroke, sporočam, da sodi vzgoja med dolgotrajen in zahteven proces, ki sicer temelji na določenih preverjenih teoretičnih postavkah in praktičnih izkušnjah, vendar pa je optimalna vzgoja vedno individualno pogojena ter kot taka pisana na kožo ne le otrokom, marveč tudi staršem. To poudarja tudi priznani avstralski strokovnjak Steve Billduph v svoji uspešnici "Skrivnost srečnega otroštva", iz knjižnega programa MK Založbe.

Sodobni pedologi in vedenjski psihologi, zdravniki in pedagogi so prepričani, da odrasli in družba nasploh od otrok preveč pričakuje. Obenem pa so številni otroci danes prepuščeni samim sebi; od najnežnejše dobe so zapisani osamljenosti – imajo premalo možnosti in priložnosti, da bi lahko v polnosti izživeli svoje otroštvo. Hkrati jih mediji nenehno bombardirajo z agresivnostjo in nasiljem, ki ga marsikateri otrok doživlja tudi v domačem okolju.

Kaj sploh potrebuje otrok za normalen, spodbuden psihofizični in psihosocialni razvoj? Sodobna psihologija prisega na tri najpomembnejöe elemente otrokovega optimalnega razvoja – fizični, psihični in socialni. Osnovne potrebe otroka je mogoče strniti v lestvico prioritet:

- Otrok potrebuje čustveno varnost in stabilnost, kar pomeni, da mora vedno in povsod čutiti, da je zaželen, dobrodošel in ljubljen ter da mu starši stojijo ob strani – da se nanje lahko brezpogojno zanese.

- Otrok potrebuje zaupanje. Vseodrešujoči in nepogrešljivi občutek in zavest, da njegovi najbližji verjamejo vanj, ker vedo, da jih ne bo (nalašč) razočaral in pustil na cedilu ter da si zato lahko tudi sam zaupa in si upa segati po zvezdah.

- Otroci potrebujejo pravo mero svobode, neodvisnosti in prostosti. Starši in vzgojitelji pogosto pretiravamo v želji, da bi kratkohlačnike čim prej prelevili v genije. Otrok pa potrebuje preproste otroške izkušnje, vključno z vzponi in padci, zato smo mu dolžni omogočiti pridobivanje znanja in izkušenj, ugotovitev in spoznanj, ki so primerne njegovim sposobnostim, ambicijam, pa tudi njegovi starosti, zrelosti in stopnji razvoja.

- Otrok potrebuje pozornost in priznanje. Zaupajmo mu naloge, ki jim je kos, potem pa ga rezultatu primerno pohvalimo in nagradimo. Posvetimo se njegovim dosežkom in jih ustrezno ovrednotimo. Ne hvalimo in ne grajamo ga brez vzroka. Kratkohlačniki pričakujejo, da jih bomo jemali resno, spoštovali njihove odločitve in jim svetovali, predvsem kadar sami ugotovijo, da potrebujejo našo pomoč. Tako jim pomagamo razviti lastno osebnost in čut odgovornosti, pa tudi ustrezno stopnjo integritete, samozavesti in samospoštovanja.

- Otrok potrebuje odločne in načelne starše, ki znajo v pravem trenutku reči DA in NE, ki znajo vztrajati pri svojem in popustiti, ko je to potrebno. Nenačelna drža odraslih otroke zbega in zmede ter jim bolj škodi kot koristi.

Kako lahko starši, sorodniki in prijatelji ugotovijo, kdaj je otrok v težavah in stiski in potrebuje njihovo pomoč, nasvet, podporo ali tolažbo? Nekaj osnovnih signalov je tako značilnih, da jih bo s kančkom usmerjene pozornosti in dobrohotnosti lahko vsak spregledal. Na psihično stisko otroka opozarjajo predvsem spremenjene oblike vedenja, mišljenja, odzivanja in čustvovanja, kot na primer:

- Otrok postane nenadoma odsoten, zaprt vase, nekomunikativen in nezainteresiran za dogajanja v svojem okolju. Je utrujen, brezvoljen, nerazpoložen in zdolgočasen.

- Rad se zateka v svet sanj in domišljije, iz katerega se zelo nerad in le stežka vrne v resničnost, ki mu ni več po godu in ga lahko celo odbija. Prava mera domišljije je sicer koristna, pretiravanje pa običajno ne.

- Brez pravega vzroka se oklepa nesmotrnih, pogosto celo nenavadnih in negativnih vedenjskih vzorcev, ki jih prej ni poznal in zavrača pozitivne vplive iz okolice.

- Med pogovorom je apatičen, odsoten, izmika se pogledom in nagovorom, pogosto se sploh ne zmeni za okolico. Najraje ostaja zatopljen v svojo glasbo, računalniški ali TV ekran, mobilni telefon ipd.

- Nenadoma se začne izmikati, vidno lagati, jemati tujo lastnino in si jo prisvajati, jo zanemarjati in uničevati, povzročati hrup, škodo, nemir, nesporazume, nalašč izzivati, iskati prepir in se vmešavati v sleherno situacijo v želji, da bi skalil harmonijo in razumevanje, ki vlada v družini, skupini ali v razredu.
- Pogosto se pritožuje nad nespečnostjo, nemirom, razbijanjem srca, glavobolom, bolečinam v trebuhu, potenjem in težavam z dihanjem, izmučenostjo ipd., ki jim zdravnik ne more ugotoviti organskega vzroka.

- Rad se pogovarja o smrti in razmišlja o njej. Je otožen, izredno občutljiv in čustveno labilen, hkrati pa pretirano nezaupljiv in skrivnosten.

 

Se nadaljuje ...