Hiperaktivnost sodi med dokaj pogoste motnje pozornosti. Izraža se s pretiranim gibanjem, z nemirom in nenehnim tekanjem naokrog. Kadar je motnja pozornosti povezana s hiperaktivnostjo, je obravnava bolj kompleksna, zdravljenje pa zahtevno.
Za dveletne malčke in štiriletnike je značilno, da so zelo aktivni in živahni, redko povsem pri miru. Pri teh starostnih skupinah je tovrstno vedenje in ravnanje običajno, normalno za otrokovo stopnjo rasti in razvoja. Aktivno vedenje malčka pa kljub temu lahko skrbi starše in botruje konfliktom med starši in otroki. Strokovnjaki poudarjajo, da je predvsem od stopnje tolerantnosti – potrpežljivosti in strpnosti nadlegovanega posameznika odvisno, ali bo stopnjo živahne aktivnosti otroka zaznal in definiral kot hiper- ali običajno aktivnost. Nekateri želijo s hiperaktivnostjo tudi opravičiti svojo neučinkovito vzgojo in otrokov neuspeh v šoli. Seveda so nekateri otroci bolj aktivni oziroma hiperaktivni, njihova vztrajnost, pozornost in motivacija pa preveč kratkotrajna in znatno skromnejša od povprečne, pričakovane. Takrat lahko upravičeno posumimo na hiperaktivnost, poiščemo strokovni nasvet in pomoč, obenem pa pri tem aktivno sodelujemo tudi sami. 

 

Med možne vzroke danes sodijo predvsem štirje ključni:
– minimalna možganska poškodba (zapleti pred in med porodom) in posledično moteno delovanje možganov;
– dednost (pri določenem odstotku otrok imajo enake ali podobne težave tudi starši ali ožji družinski člani),

- ekološki dejavniki - vplivi iz nevarnega, onesnaženega okolja, med katere sodijo predvsem zastrupitve s svincem, za različnimi kemikalijami, s konzervansi, z barvili, aditivi in podobno.

 

Pri hiperaktivnosti gre lahko tudi le za močneje poudarjen, izrazit otrokov temperament, ki povzroča pomisleke, skrbi in težave najbližjim, učiteljem in vzgojiteljem.
Pričujoča motnja se pojavlja pri obeh spolih, pogostejša je pri dečkih. Ne glede na zgodnje pojavljanje, je simptomatika bolj izrazita v obdobju med 3. in 7. letom starosti. Večino znakov pogosto odkrijemo oz. smo nanje bolj pozorni, ko gre otrok v vrtec ali šolo in je njegovo vedenje mogoče primerjati z obnašanjem vrstnikov. Za hiperaktivnega otroka je značilna neprimerna, povečana stopnja dejavnosti in razburjenja, ki pri starših in skrbnikih zbuja zaskrbljenost. Strokovnjaki ugotavljajo, da je večina otrok s hiperaktivnim sindromom in z motnjami pozornosti normalno ali celo nadpovprečno inteligentnih.

 

Med najbolj pogoste simptome hiperaktivnosti sodijo: pretirana gibalna dejavnost, nesposobnost koncentracije, zmanjšana, preveč kratkotrajna pozornost, impulzivnost, nemir in spreminjanje aktivnosti – beganje od ene dejavnosti k drugi, uničevanje in razbijanje stvari v okolici, nagnjenost k nesrečam in poškodbam, razdražljivost in napadalnost, znaki asocialnega vedenja.

 

Hiperaktiven otrok potrebuje veliko pozornosti, potrpežljive, naklonjene, razumevajoče obravnave in ljubezni. Odrasli, ki se na otrokovo hiperaktivno vedenje odzovejo z grajo, razburjenjem, očitki in kaznijo, s tem običajno dosežejo ravno nasprotni, negativni učinek. Otrokova hiperaktivnost, hrupnost in neprilagojeno vedenje se okrepijo in poslabšajo stanje. Učinkovito je lahko omejevanje oziroma izogibanje situacijam, kjer mora otrok dalj časa vztrajati v mirovanju oz. pri eni sami, umirjeni dejavnosti. V vrtcu in v šoli pa je najbolje poiskati razumevajočega vzgojitelja (učite-lja), ki je pripravljen in sposoben delati s hipearktivnimi otroki. 

 

Lečeči zdravnik običajno napoti otroka k ustreznemu strokov-njaku oz. skupini le-teh. Način, vrsta, trajanje, pogostost in intenzivnost zdravljenja, ki je običajno kombinirano, je odvisna od narave, stopnje in vzroka obolenja. Potreben je resen, interdisciplinaren pristop, starši pa dobijo natančna navodila, kako naj sodelujejo, vodijo otroka in ravnajo z njim. Nepravilen pristop staršev in neposredne okolice lahko prizadevanja strokovnjakov povsem izničijo. Resnejše oblike hiperaktivnosti terjajo zdravila, ki prizadetega otroka pomirjajo in izboljšajo njegovo koncentracijo, odmerke naj skrbno preverja in določa lečeči zdravnik.