Ameriški pediatri opozarjajo starše, naj ne hitijo s prezgodnjim kupovanjem in natikanjem čeveljcev otrokom, ki sploh še ne stojijo, kaj šele hodijo - za sedenje v vozičku in stajici malçek ne potrebuje čeveljcev.
Zanimivo je, da otroci šele okrog tretjega leta (lahko tudi kasneje) razvijejo vse motorične sposobnosti, povezane s hojo in tekom, značilnima za odrasle. Malčki imajo zelo občutljiva stopala, ki jih zlahka deformiramo s pretesnimi, neanatomskimi oblačili in obutvijo, saj so kosti in hrustanci še zelo prožni in občutljivi. Po mnenju pediatrov in ortopedov so otroci zreli za prave čevlje šele tedaj, ko se postavijo na noge in shodijo. Hoja se kot ena temeljnih gibalnih aktivnosti človeka razvija pri malčku v treh stopnjah:
1. Med 10. in 16. mesecem naredi otrok prve samostojne korake. Pri tem je seveda še negotov in nestabilen, vendar pa kaže veliko volje, vztrajnosti, radovednosti in navdušenja. Zaradi obteženega zadnjega dela (plenice) ga med hojo vleče nazaj in ima težave z ravnotežjem, zato potrebuje pomoč odraslih. Pri hoji v tem obdobju malček pogosto pada (pravioma brez hujših posledic – če odrasli poskrbijo, da ima prosto pot, oziroma da ga zavarujejo pred nevarnostmi (stopnice, pragovi, jame, cesta ipd.).
2. Med 14. in 24. mesecem otrok že zanesljivo stopica, stežka hodi povsem naravnost, v določeni smeri ali se naglo ustavlja – kar se praviloma konča s padcem. Pričujoče obdobje predstavlja primeren čas za igrala in pripomočke, ki spodbujajo razvoj pravilne hoje. Iz težke in okorne hoje po celem podplatu se v tem času začenja oblikovati postopno obremenjevanje posameznih delov stopala in prehod na menjavo pete in prstov.
3. Okrog 2. leta starosti pa otroci že dokaj zanesljivo in samozavestno hodijo in obvladajo tehnike premikanja s svojimi nogami. Poleg hoje tudi skačejo, tekajo (sem ter tja jih še vedno ustavi kakšen padec) in plešejo. V tem obdobju je malčku potrebno zagotoviti ustrezno anatomsko obutev, namenjeno vsestranski uporabi in optimalnemu razvoju stopal in nogic nasploh.
Odgovor na vprašanje, ali otrok lahko nosi čeveljčke svoji starejših bratov in sestric, pa se upoštevaje izsledke znanstvenih raziskav in praktične izkušnje glasi takole: V kolikor so "stari" čeveljci malo nošeni, nedeformirani (prvi lastnik jih ni pošvedral ali celo uničil), prave velikosti (dolžina, širina, višina), primerno podloženi, z gladko, dobro izdelano notra-njostjo in še povsem funkcionalni – nogici nudijo potrebno oporo, zaščito in udobje, ni razloga, da bi jih zavrgli. Seveda jih je potrebno pred ponovno uporabo oziroma predajo novemu lastniku dobro pregledati, prezračiti, očistiti in po potrebi tudi popraviti. Malčki načeloma lahko nosijo obutev (zlasti čevlje) svojih starejših bratcev in sestric, vendar pa britanski pediatri in ortopedi poudarjajo, da je obutev najbolj "občutljiv del otroške garderobe", zato, če je le mogoče, kupujemo za vsakega otroka posebej – vsakemu svoj par.
Zdravniki ugotavljajo, da je večina težav s stopali in nogami nasploh posledica neustreznega obuvala (od otroštva dalje) in neprimerne skrbi za noge (pogosteje kot posledica bolezni). Vse ostalo: oblačila in druge dodatke, pa tudi igrače, knjige, uporabne predmete, učila, opremo, potrebščine ipd. pa je smotrno in priporočljivo prenašati z otroka na otroka (jih otroci lahko "podedujejo" od svojih predhodnikov). Legendarni britanski pediater dr. Spock je trdil, da si lahko malček sposodi vse, razen zobne ščetke in prvih čeveljcev.
Majhnim otrokom je potrebno zagotoviti čeveljčke z anatomskim vložkom (podplatom), s primerno trdim opetnikom, ustrezne višine in s podplatom, ki ne drsi. Najboljši so usnjeni (iz naravnega materiala), z vezalkami ali na ježka.
